SLOVENSKA SOCIALDEMOKRACIJA

 

SLOVENSKA SOCIALDEMOKRACIJA


                      Vir: Socialni demokrati (SD) – www.socialnidemokrati.si 


Po aferi sodna stavba je rating Socialnih demokratov strmo padel. Javnomnenjska anketa Mediane jim je namreč namenila le še 2,6 odstotkov glasov volivcev. S tem odstotkom prvič po ustanovitvi stranke ne bi prestopili parlamentarnega praga. Nič dosti bolje se niso odrezali niti v drugih javnomnenjskih raziskavah. Zato nekateri  politični analitiki že napovedujejo, da je s tem pravzaprav konec socialdemokracije na Slovenskem. Vsaj take, kot jo poznamo v državah z razvito demokracijo.

Toda, če bolj natančno preučimo vlogo socialdemokracije v naši novejši zgodovini, lahko ugotovimo, da ni nikoli igrala tako pomembne politične vloge kot v večini evropskih držav.

V samostojni Sloveniji sta se kar dve politični stranki proglašali za socialdemokratski – Socialnodemokratska zveza (SDZS) Franceta Tomšiča in Zveza komunistov (ZK), ki se je pred volitvami leta 1990 preimenovala v Stranko demokratične prenove (SDP).

Slednja je na parlamentarnih volitvah prejela 17 odstotkov glasov volivcev. Čez štiri leta na naslednjih volitvah so nastopili pod novim imenom Združena lista socialnih demokratov (ZLSD). Zanje je  glasovalo le 9 odstotkov volivcev. Največ glasov so nato nabrali leta 2008 pod vodstvom Boruta Pahorja, takrat pod imenom Socialni demokrati (SD). Rekordno število glasov je pripeljalo Pahorja na kratkotrajno oblast. Seveda tudi ti glasovi niso bili posledica strankine priljubljenosti, ampak, kot na številnih naslednjih volitvah, rezultat glasovanja proti Janši, ki je šele v času svoje prve vlade 2004-2008 pokazal svoj pravi obraz.

Drugo stranko, Socialdemokratsko zvezo Slovenije (SDZS), ki naj bi tudi zastopala socialdemokratske načela, je februarja leta 1989 ustanovil njen idejni pobudnik in prvi predsednik France Tomšič. Že decembra istega leta pa je bil izvoljen za novega predsednika bivši disident Jože Pučnik. Slednji je stranko popeljal v DEMOS, ki je nato tudi zmagal na prvih demokratičnih volitvah.

Na kongresu aprila 1992 so stranko preimenovali v Socialnodemokratsko stranko Slovenije (SDSS). Pučnika je s predsedniškega mesta izrinil Janez Janša, ki se je stranki pridružil leto prej po izstopu iz propadajoče Demokratske stranke (DS).

Tako smo imeli  na slovenski politični sceni kar dve socialdemokratski stranki, a bolj malo socialdemokracije.

Na volitvah 1992 se je Janševa partija komaj prebila v parlament. Zato jo je od tedaj dalje pričel temeljito prenavljati, seveda po svojem okusu. Najprej je zavrgel Pučnikovo socialdemokratsko retoriko (kaj več kot retoriko tudi Pučnik ni zmogel), ključne programske točke pa so postale domačijski nacionalizem, rehabilitacija domobranstva, strašenje pred emigranti in begunci, križarski pohod proti kulturnemu marksizmu in levici nasploh, ter populistično in demagoško zavzemanje za »slovenske tradicionalne vrednote«.

S temi načeli je tudi popolnoma pogorel na 20. kongresu Socialistične internacionale septembra 1996 v New Yorku, ko si je prizadeval za polnopravno članstvo omenjene organizacije. SDSS je na kongresu zastopal Marcel Koprol, ki je tedaj igral vlogo nekakšnega strankinega zunanjega ministra v senci. Strankin program, ki ga je dokaj nespretno predstavil, je prepričal prisotne, da so njena načela vse kaj drugega kot socialdemokratska. Bolj so spominjala na načela neke nacionalistične, če ne celo fašistične stranke. Zato so njeno prošnjo za članstvo soglasno zavrnili. So pa na Janševo veliko jezo takrat v članstvo sprejeli Združeno listo socialnih demokratov.

Ta poraz je Janšo očitno dokončno prepričal, da je minil čas pretvarjanja, da njegova stranka sodi med evropsko socialdemokracijo. Zato je leta 2003 v strankinem imenu »socialdemokracijo« zamenjal z »demokracijo« in jstranko preimenoval v Slovensko demokratsko stranko (SDS). Tako je na slovenski politični sceni ostala le ena partija, ki naj bi delovala po socialdemokratskih načelih, današnji Socialni demokrati.  

Pa tudi pri njih je bilo socialdemokracije vedno manj. Že pred leti, ko jih je njihov tedanji predsednik Pahor popeljal v desno na »srednjo pot«, so izgubili skorajda vse temeljne socialdemokratske postulate. Zato prave socialdemokratske stranke v Sloveniji že dolgo ni več. Številne afere v katerih so bili Socialni demokrati vpleteni, kot na primer dogajanja v TEŠ2 in sedaj v aferi sodna stavba, pa to le potrjujejo.

 

Zaskrbljeni državljan 1

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

PIRC MUSAR vs GOLOB

POLITIČNI FENOMEN LOGAR

NEUSPELA POPULISTIČNO-DEMAGOŠKA TARČA