SLOVENSKA SOCIALDEMOKRACIJA
SLOVENSKA
SOCIALDEMOKRACIJA
Po aferi
sodna stavba je rating Socialnih demokratov strmo padel. Javnomnenjska anketa
Mediane jim je namreč namenila le še 2,6 odstotkov glasov volivcev. S tem
odstotkom prvič po ustanovitvi stranke ne bi prestopili parlamentarnega praga. Nič
dosti bolje se niso odrezali niti v drugih javnomnenjskih raziskavah. Zato
nekateri politični analitiki že napovedujejo,
da je s tem pravzaprav konec socialdemokracije na Slovenskem. Vsaj take, kot jo
poznamo v državah z razvito demokracijo.
Toda, če
bolj natančno preučimo vlogo socialdemokracije v naši novejši zgodovini, lahko ugotovimo,
da ni nikoli igrala tako pomembne politične vloge kot v večini evropskih držav.
V samostojni
Sloveniji sta se kar dve politični stranki proglašali za socialdemokratski – Socialnodemokratska zveza (SDZS) Franceta
Tomšiča in Zveza komunistov (ZK), ki
se je pred volitvami leta 1990 preimenovala v Stranko demokratične prenove (SDP).
Slednja je
na parlamentarnih volitvah prejela 17 odstotkov glasov volivcev. Čez štiri leta
na naslednjih volitvah so nastopili pod novim imenom Združena lista socialnih demokratov (ZLSD). Zanje je glasovalo le 9 odstotkov volivcev. Največ
glasov so nato nabrali leta 2008 pod vodstvom Boruta Pahorja, takrat pod imenom
Socialni demokrati (SD). Rekordno število
glasov je pripeljalo Pahorja na kratkotrajno oblast. Seveda tudi ti glasovi niso
bili posledica strankine priljubljenosti, ampak, kot na številnih naslednjih
volitvah, rezultat glasovanja proti Janši, ki je šele v času svoje prve vlade
2004-2008 pokazal svoj pravi obraz.
Drugo stranko,
Socialdemokratsko zvezo Slovenije (SDZS),
ki naj bi tudi zastopala socialdemokratske načela, je februarja leta 1989
ustanovil njen idejni pobudnik in prvi predsednik France Tomšič. Že decembra
istega leta pa je bil izvoljen za novega predsednika bivši disident Jože
Pučnik. Slednji je stranko popeljal v DEMOS,
ki je nato tudi zmagal na prvih demokratičnih volitvah.
Na kongresu aprila
1992 so stranko preimenovali v Socialnodemokratsko
stranko Slovenije (SDSS). Pučnika je s predsedniškega mesta izrinil Janez
Janša, ki se je stranki pridružil leto prej po izstopu iz propadajoče Demokratske stranke (DS).
Tako smo
imeli na slovenski politični sceni kar
dve socialdemokratski stranki, a bolj malo socialdemokracije.
Na volitvah
1992 se je Janševa partija komaj prebila v parlament. Zato jo je od tedaj dalje
pričel temeljito prenavljati, seveda po svojem okusu. Najprej je zavrgel
Pučnikovo socialdemokratsko retoriko (kaj več kot retoriko tudi Pučnik ni
zmogel), ključne programske točke pa so postale domačijski nacionalizem, rehabilitacija
domobranstva, strašenje pred emigranti in begunci, križarski pohod proti
kulturnemu marksizmu in levici nasploh, ter populistično in demagoško
zavzemanje za »slovenske tradicionalne vrednote«.
S temi načeli
je tudi popolnoma pogorel na 20. kongresu Socialistične internacionale septembra
1996 v New Yorku, ko si je prizadeval za polnopravno članstvo omenjene
organizacije. SDSS je na kongresu zastopal Marcel Koprol, ki je tedaj igral
vlogo nekakšnega strankinega zunanjega ministra v senci. Strankin program, ki
ga je dokaj nespretno predstavil, je prepričal prisotne, da so njena načela vse
kaj drugega kot socialdemokratska. Bolj so spominjala na načela neke nacionalistične,
če ne celo fašistične stranke. Zato so njeno prošnjo za članstvo soglasno
zavrnili. So pa na Janševo veliko jezo takrat v članstvo sprejeli Združeno
listo socialnih demokratov.
Ta poraz je Janšo
očitno dokončno prepričal, da je minil čas pretvarjanja, da njegova stranka
sodi med evropsko socialdemokracijo. Zato je leta 2003 v strankinem imenu »socialdemokracijo«
zamenjal z »demokracijo« in jstranko preimenoval v Slovensko demokratsko stranko (SDS). Tako je na slovenski politični
sceni ostala le ena partija, ki naj bi delovala po socialdemokratskih načelih, današnji
Socialni demokrati.
Pa tudi pri
njih je bilo socialdemokracije vedno manj. Že pred leti, ko jih je njihov tedanji
predsednik Pahor popeljal v desno na »srednjo pot«, so izgubili skorajda vse
temeljne socialdemokratske postulate. Zato prave socialdemokratske stranke v
Sloveniji že dolgo ni več. Številne afere v katerih so bili Socialni demokrati
vpleteni, kot na primer dogajanja v TEŠ2 in sedaj v aferi sodna stavba, pa to
le potrjujejo.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar