EVROPSKE VOLITVE

 

EVROPSKE VOLITVE

 

                                                                            Vir: CMEPIUS

Minilo je pet let in znova prihaja na repertoar slovenskega političnega gledališča komedija z imenom »Evropske volitve«.

Nisem prepričan, da bomo kaj dosti uživali ob poslušanju in gledanju glavnih akterjev – evropskih poslanskih kandidatov, nekaterih novih pa tudi preizkušenih veteranov. Njihovih predstav bo do 9. junija prav gotovo toliko, da se jih bomo že dodobra naveličali. Morda, pa nas bo zabavalo vsaj njihovo slinjenje z željo, da nas prepričajo, da si zaslužijo enega od devetih stolčkov, bolje rečeno foteljev, v Evropskem parlamentu*, ki po novem pripadajo Sloveniji (prej le osem).

Kot običajno se bomo v teh slabih dveh mesecih dodobra najedli njihovih praznih obljub in političnih puhlic, ki bodo »krasile« slehernega od njih. Naposlušali se bomo številnih obljub o tem, kaj vse bodo v Bruslju postorili za dobrobit naše države in za nas. Dejansko pa bodo veliko postorili predvsem zase - za izjemno dobro plačano delovno mesto, brez prave odgovornosti in za svoje stranke. Tudi njihov vpliv bo v Evropskem parlamentu zanemarljiv ( Slovenija ima 9 od 705 poslancev).

Največja vladna stranka je očitno imela velike probleme pri izbiri svojih kandidatov. Po čistki med svojimi vrstami in v kabinetu predsednika vlade jih je še manj. Javnomnenjske ankete jim po veliki zmagi pred dvema letoma napovedujejo bolj klavrn izkupiček. Če bodo dobili dve poslanski mesti, bo veliko.

Socialni demokrati so v razsulu. Afera sodna stavba jih je potolkla do te mere, da danes ne bi presegli parlamentarnega praga. Zato se jim tudi na evropskih volitvah ne obeta kaj  dobrega. Novi predsednik Han pa še zdaleč ne sodi med karizmatične politike, ki bi stranko kar čez noč vrnil na stare pozicije.

Levica ima tudi veliko notranjih težav. Po zamenjavi Mesca na čelu stranke in odhodu radikalnega krila, jih predsednica Vrečko težko obvladuje. En osvojen mandat bi bil že uspeh.

Pri NSi pa se očitno ravnajo po vzorcu, ki je značilen za javno upravo. Če se želiš znebiti nezaželenega delavca, pri njih gre celo za vodilnega moža/žene stranke, ga/jo premestiš čim dlje in to na višje bolje plačano delovno mesto. Sicer se ga/jo ne znebiš. Po razhodu Ljudmile Novak z velikim vodjem močnejše sestre na desnem političnem polju, se jo je stranka želela znebiti in jo je kandidirala za evropsko poslanko ter z njo uspela. Sedaj se zgodba ponavlja z Matejem Toninom, ki jo je nasledil na čelu stranke. Tonin je tedaj veljal za perspektivnega mladega desničarskega politika, ki bo rešil stranko marginalne vloge na desni strani politične scene. Kot občudovalec velikega vodje, je imel tudi podporo janšističnega krila stranke. Takoj pa ko se je odrekel velikemu vodji, ni več pravi za prvega moža stranke, niti ne za cerkev, ki zaradi svojih koristi vedno podpira najmočnejšo stranko desnega pola. Zato ga sedaj čaka ista »nagrada«, kot njegovo predhodnico. Očitno je v NSi struja simpatizerjev in zaveznikov SDS tako močna, da ima glavno besedo pri kadrovski politiki stranke.

Vsa ta dogajanja pa predvsem koristijo »najbolj pošteni« politični stranki. Po njenih napovedih, bodo njeni kandidati, ki jih vedno zanaša v skrajno desno, gradili svoje kandidature predvsem na poznanem vodilnem sloganu stranke: »Zaprta vrata za migrante!«. To pomeni, da se še vedno zanašajo na svoje preizkušene volilne trike, kot so polresnice in laži, strašenje pred tujci, razpihovanje sovraštva in neskončna hipokrizija. To, kar smo od njih že vajeni.

Že v naprej se hvalijo, da ima »SDS izjemen potencial za zmago«. Prvi so z lahkoto sestavili kandidatno listo zaslužnih in poslušnih kadrov, ki uresničujejo zamisli velikega vodje. Glasno tudi že preštevajo svoje bodoče izvoljence. Vprašanje je le, ali  bomo izvolili tri ali pa celo štiri izmed njih? Na listi so »sama žlahtna imena«, skratka dream team  – Tomc, Zver, Hojs, Grims, Breznik, Kangler … Prva dva sta si v Bruslju že dodobra »finančno opomogla«, pa jima še ni dovolj. Na glas se hvalita, kako sta se neprestano trudila in garala za Slovenijo. Zato sta po lastni oceni s svojim delom v Bruslju dokazala, da sta še enkrat zasluženo med kandidati,. Dejansko pa sta ubogljivo izvrševala ukaze svojega vodje v korist strankarskih interesov. Po potrebi sta glasovala tudi za potrebe severovzhodnega soseda, prijatelja velikega vodje. Vsi izbranci pa obljubljajo, da se bodo odslej še bolj borili za tradicionalno Evropo, ki bo ščitila temeljne evropske in krščanske vrednote, za Evropo brez tujcev in migrantov, brez zelenega prehoda, in bog ne daj, ideologije LGBT.

Veliki vodja, po volilnem porazu na parlamentarnih volitvah pred dvema letoma, hrepeni po kakršnikoli volilni zmagi, pa čeprav na manj pomembnih evropskih volitvah. S svojo premišljeno ksenofobno volilno strategijo želi pritegniti čim več svojih privržencev na volišča. Po  prvih raziskavah javnega mnenja mu, na žalost, to tudi uspeva in mu daje veliko upanja. Kot kaže, je vešče zajahal protimigrantski val, ki zajema vso Evropo. Skrbi tudi vedno večje število Slovencev, ki zato postajajo nestrpni do tujcev, še posebno do migrantov.

Ostale politične stranke nimajo kaj dosti upanja, da bi v Evropski parlament spravili svoje kandidate. Niti ne Ljudska stranka z »večnim« evropskim poslancem Bogovičem. Zanimivo pa bo videti, kako se bo odrezal vedno bolj popularni kočevski župan Vladimir Prebilič, ki kandidira na listi Vesne. Nekateri ga vidijo kot bodočega kandidata za predsednika vlade.

Trenutne napovedi pa kažejo na velik uspeh Janševe SDS.

                                                                        Vir: Mladina

Že 15. marca je tednik Mladina na prvi strani zapisala: »Bi bilo prav, da bi stranka SDS dve leti po tem, ko je maltretirala ljudi, postala velika zmagovalka junijskih evropskih volitev?« Odgovor je – absolutno NE! Pa se bo vseeno zgodilo.

Ali bo to tudi pomenilo, da bo njena zmaga slovensko politično tehtnico zopet nagnila v desno? Upajmo, da ne!

 

Zaskrbljeni državljan 1

* Evropski parlament ima 705 poslancev, ki so izvoljeni v 27 državah članicah razširjene Evropske unije. Od leta 1979 se poslanci volijo na splošnih neposrednih volitvah za 5-letni mandat. Vsaka država ima pravico določiti v kakšni obliki bodo potekale volitve, vendar mora zagotoviti enakopravnost spolov in tajno glasovanje. Na volitvah se uporablja proporcionalni volilni sistem. Število poslancev posamezne države članice je odvisno od števila prebivalstva te države. Poslanci se v Evropskem parlamentu združujejo glede na politično in ne nacionalno pripadnost. Evropski parlament se nahaja v Strasbourghu, kjer poteka 12 parlamentarnih zasedanj letno. V Bruslju se vršijo dodatna plenarna zasedanja ter seje odborov in političnih skupin. Obveznosti in pravice poslancev določa statut iz leta 2009.