NATO

 

NATO

Vir: Wikipedia

Minilo je 20 let, odkar smo se na referendumu odločili za članstvo v Evropski uniji in NATU. Za EU se je odločilo kar 90 odstotkov udeležencev referenduma, za NATO precej manj, le 66, kar pa je še vedno pomenilo dvotretjinsko večino. Republika Slovenija je tako 29. marca 2004 postala članica zveze NATO.

Tudi jaz sem bil med tistimi, ki so dvakrat glasovali ZA. Mednarodno priznanje Slovenije, kot nove države in velika želja po članstvu v obeh omenjenih multilateralnih aliansah so bile takrat naša prva zunanje politična prioriteta. Bili smo prepričani, da bo s polnopravnim članstvom v EU in v transatlantskem zavezništvu Slovenija pridobila status varne države s svetlo razvojno perspektivo. Še pomembnejše pa se nam je zdelo, da si bo s članstvom naša mlada država zagotovila neovirano vsestransko sodelovanje z najrazvitejšimi državami na političnem, ekonomskem, znanstvenem, vojaškem, tehnološkem in informacijskem področju. Skratka, da vstopi v kluba najbolj razvitih držav na svetu.

S članstvom v obeh multilateralnih organizacijah smo bili dolžni sprejeli tudi številne obveznosti. Dolžnosti članic NATO so zapisane v Washingtonskem sporazumu, ki opredeljuje NATO kot miroljubno in obrambno organizacijo. Določa, da morajo članice posamično in kolektivno vzdrževati ter razvijati lastne obrambne sile kot temelje za kolektivno obrambo vseh. Članice so pri tem dolžne spoštovati skupno sprejeta načela, politiko in postopke za njihovo uresničevanje, med katere sodi spoštovanje načela miroljubnega reševanja morebitnih sosedskih in mednarodnih sporov v skladu z določili Ustanovne listine Združenih narodov.

Prepričan sem, da se je leta 2004 večina volivcev odločila za članstvo v NATU prav zaradi omenjenih načel, ki so se jim morale zavezati ob vstopu vse njene članice.

Sčasoma pa se je pakt počasi pričel oddaljevati od svojih osnovnih načel ter se vedno bolj podrejal globalnim interesom največje in najmočnejše članice, postajal je celo njen alibi za urejanje sveta po njenem okusu. Ta transformacija  je hkrati pomenila, da se je pričel spreminjati iz obrambne alianse držav v napadalni pakt, ki se je vmešaval v dogajanja daleč od svojih meja. Njegov prvotni namen, da zagotavlja varnost in mir na evropskem kontinentu, se je postopoma izgubljal.

S poseganjem v dele sveta, ki niso pomenili neposredne grožnje državam članicam, so postale njegova stalnica. Zgodila so se posredovanja v Srbiji, Iraku, Afganistanu… Sile NATA so po vojaških intervencijah v Iraku in Afganistanu tam ostale dalj časa kot okupacijske sile (med njimi so bili tudi naši vojaki), ki so »podpirale vzpostavljanje demokratične ureditve«. Pri tem se niso ozirale na to ali so ljudje model zahodno evropske demokracije sploh želeli.

Kdo pravi, da je demokracija po vzoru zahoda edina prava zveličavna družbena ureditev, ki mora veljati za ves svet? Le ZDA in zahodne evropske države! Ostali svet, kot kaže, ne!

Seveda pa se pakt z naštetimi posegi ni zadovoljil. V okviru svoje napadalne strategije je deloval tudi v Evropi in okolici - začel se je širiti proti ruskim mejam, ne ozirajoč se na dogovor NATO-Rusija, na katerem je slonela evropska varnost in mir. Ta poteza NATA (v kombinaciji s podtalnim delovanjem varnostnih služb ZDA v Ukrajini) je tudi glavni vzrok, ki je sprožil rusko reakcijo in posledično njen napad na Ukrajino. Zato so ZDA v sodelovanjem z NATOM, v katerem smo tudi mi, morda celo največji krivec za rusko-ukrajinsko tragedijo.

Ob tem NATO po diktatu ZDA kontinuirano politično, finančno in vojaško podpira Izrael. Evropske države so pri Izraelu napravile izjemo in ga v športu in kulturi vključujejo v evropska tekmovanja, torej v evropski kulturni in športni prostor (Izrael  se udeležuje popevke Evrovizije, njegova moštva igrajo v najelitnejših evropskih tekmovanjih v nogometu in košarki itd.). Zakaj ne vključijo še njegovih sosed – arabskih držav? Zagovor se nedavno našel pri znanemu publicistu židovskega rodu: »Izrael sodi v  evropski kulturni prostor, ker so Židje del evropske kulture in zastopajo enake vrednote kot mi.«!?

Ali se vodilni v NATU zavedajo, da s svojimi dejanji netijo novo hladno vojno? Bojišča na vzhodu in jugu Evrope so dokaz temu. Posledica podpore evropskih držav Američanom (ki so sprovocirali Ruse, da so napadli Ukrajino) je, da imajo sedaj povod za pospešeno oboroževanje in prodajo orožja. Podobno, kot so storili Izraelci, ki so financirali Hamas, da so dobili povod za genocid, ki ga sedaj izvajajo pred očmi celega sveta.

Edino, kar Američane še zanima v okviru NATA, je proizvodnja in prodaja orožja članicam NATA in po svetu. Zato je razumljiva izjava bivšega in morda tudi bodočega predsednika Trumpa, da držav, ki ne plačajo dogovorjenih zneskov v blagajno Nata, ne bi dovolil braniti. Kajti tudi Trump in večina republikancev so delničarji orožarske industrije. Od tod tudi zaveza, da morajo članice za obrambo namenjati vsaj 2 % BDP. Američani, ki v proračun pakta vlagajo veliko denarja, zato tudi diktirajo, kje in kako bo ta vpleten.

Nedavno smo lahko v medijih zasledili oceno pripravljenosti slovenske vojske, ki je paradoksalno pripravljena za mir, za vojno stanje pa ne!? Zato menim, da je za majhno Slovenijo v današnjem turbulentnem in nepredvidljivem svetu vsekakor bolje biti v neki varnostni povezavi ali zavezništvu, a ne v taki obliki, ki jo danes predstavlja NATO. Ob tem bi želel spomniti na bivšega ameriškega državnega sekretarja Kissingerja, ki je nekoč izjavil: »Biti sovražnik ZDA je nevarno, biti prijatelj pa usodno.« To sedaj velja tudi za ostale članice NATA, tudi nas.

Za evropske narode bi bila morda prava rešitev pospešena gradnja evropske varnostno obrambno naravnane strukture, vendar brez Američanov. Do tam pa smo še zelo daleč.

Zaskrbljeni državljan 1