TAM DALEČ JE SLOVENIJA (20)

 

TAM DALEČ JE SLOVENIJA (20)

Vir: ksh.fgg.uni.lj.si

 

Tam daleč za sedmimi gorami in vodami se nahaja majhna, lepa deželica s čudovitimi hribi in butično morsko obalo.

Tam živijo prijazni in delovni ljudje. Med njimi so tudi izjeme, ki jih drugod ne bi želeli za sodržavljane.

Tam so se prebivalci decembra leta 1990 na referendumu večinsko odločili za svojo državo, v kateri bodo živeli bolje. Odločili so se za državo, v kateri bodo vladali demokracija, spoštovanje človekovih pravic, svoboda govora in možnost politične izbire. Odločili so se tudi za socialno državo brez korupcije, za državo, v kateri ne bo revnih. Osamosvojiteljski heroji, ki so prišli na oblast, so obljubljali, da bo nova država postala druga Švica. Danes, po 33 letih, pa se je od njihovih obljub uresničilo bore malo. Država je vse prej kaj drugega kot socialna, večina ljudi živi slabše kot pred letom 1990, veliko njih tudi pod pragom revščine. Korupcija cveti tako na državni kot na občinski ravni, pri tem politične stranke niso izjema;

Tam prave demokracije ni, država deluje po pravilih strankokracije, saj vladajo politične stranke in njihovi privrženci in priskledniki. Ljudje imajo vsake štiri leta možnost izbora najboljše med slabimi možnostmi, nato pa zmagovalci ne izpolnijo svojih obljub, torej strankokracija vlada naprej po svoje, vse do naslednjih rednih ali predčasnih volitev, ko se cirkus zopet ponovi;

Tam sicer demokratična ureditev zagotavlja javno izražanje volje prebivalcev z referendumi, pa tudi s protesti in stavkami, vendar se ti inštituti demokracije vedno bolj izkoriščajo za druge namene, predvsem politične;

Tam pri opisanih zlorabah demokratičnih inštitutov prednjačijo politične stranke. Trenutno so vložile na dnevni red parlamenta kar devet pobud za referendum. Večino njih za njihove politične potrebe, želijo pa tudi odgovore ljudi na tista vprašanja, o katerih večina ne mora in ne sme odločati ali pa zahtevajo strokovno znanje, ki ga večina prebivalstva nima. Najboljši primer je predlagani posvetovalni referendum o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Referendumsko odločanje o omenjeni pravici je, po mojem mnenju, poseganje večine v osnovno človekovo pravico posameznika – da odloča o sebi, o svojem življenju. To se preprosto ne bi smelo dogajati. V skladu z obljubami ob osamosvojitvi, bi morali že zdavnaj sprejeti zakon, ki nam to (ob določenih pogojih) dovoljuje. Pri kratenju te naše pravice imajo največ »zaslug« stranke desnega političnega pola z močno podporo cerkve in zdravniškega lobija. Stvar je zelo preprosta: tak zakon bi le omogočal odločitev posameznika, ki si ne želi več živeti (na primer tisti, ki imajo neznosne bolečine, ali tisti, ki nevzdržno trpijo itd.),  da dostojno, s čim manj trpljenja zapusti naš svet. Zakon nikakor ne bi posegal v pravico drugih, ki si predčasne smrti ne želijo;

Tam so se parlamentarne stranke dalj časa prepirale o primernem datumu za izvedbo treh napovedanih posvetovalnih referendumov – o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o uvedbi preferenčnega glasu in o legalni uporabi konoplje. Leve stranke so žele omenjene referendume izvesti na dan evropskih volitev (tako bi na volišča privabili več mladih volivcev), desne pa so temu ostro nasprotovale. Dobro se namreč zavedajo, da bi jim čim nižja volilna udeležba koristila – njihovi militantni in disciplinirani volivci se bodo volitev vsekakor udeležili, pristaši levih strank pa nikdar niso tako disciplinirani. Končno so leve stranke uspele združiti na isti dan evropske volitve in referendume;

Ker tam država deluje zelo slabo, so poleg referendumov tudi protesti in stavke postali nekaj običajnega, zadnje čase celo vsakodnevnega. Večina jih je usmerjena proti aktualni vladi. Proti represivnim skrajno desnim vladam je v glavnem protestirala civilna družba, ljudje, ki pa so čutili nemoč in šikaniranje oblasti, so ji množično sledili. Danes pa je desna opozicije tista, ki je postala glavni spodbujevalec in soorganizator protestov in stavk - zdravnikov, sodnikov in tožilcev, delavcev v občinskih službah, kmetov, upokojencev, in še bi lahko naštevali. Čeprav stavkajo različne skupine državljanov z različnimi problemi in željami, je njihov skupni imenovalec – izpodkopavanje aktualne vlade. Med njimi je časovno rekordna in najbolj absurdna stavka zdravniške srenje pod vodstvom zdravniškega sindikata FIDES. Včasih so stavkali delavci, ki niso mogli preživeti, saj so jih delodajalci izkoriščali in jih premalo plačevali, zato so se morali zateči k sili protestov. Sedanja stavka zdravnikov pa pravo nasprotje: stavka najbolj plačana kasta v državi in to na najbolj nehumani način - na škodo bolnih in nebogljenih ljudi. In za kaj? Pravijo, da imajo prenizke plače za njihovo težko in požrtvovalno delo! Halo? Kakšna absurdna in sramotna razlaga! Stavkajo predvsem zato, ker jim je štrajk zapovedal njihov vodja, ki si želi čim prej na oblast. Če pa bodo ob tem iztržili še višje plače, pa bo tudi dobrodošlo.

Tam si državni funkcionarji dovolijo vse, tudi nezakonite rabote. Čim višje so, več si dovolijo. Pred nekaj dnevi so mediji odkrili ustavnega sodnika, dvojnega doktorja, ki je kar šest let poleg svoje redne službe opravljal pridobitniško dejavnost. Nedolgo zatem, ko je nastopil svoj sodniški mandat, je odprl samostojno podjetništvo. Dopoldne je deloval kot ustavni sodnik, popoldne pa je služil kot samostojni podjetnik !?  Ko je bil odkrit, je hitro zaprl svoj s.p. Ob vsem tem pa se niti ne čuti krivega, čeprav je kot član najvišjega sodnega organa kršil kar tri zakone. Niti ne misli odstopiti s sodniške funkcije. Nedavno pa so mediji odkrili, da si v okolici glavnega mesta gradi vilo vredno 1,5 milijona eurov. S sodniško plačo 5.500 eurov bruto si je ni mogel privoščiti. Vsekakor primer za organe pregona;

                                                                     Vir: Dnevnik

Tam se vsakodnevno dogaja še marsikaj nepojmljivega in osupljivega, za danes pa naj bo dovolj.

Tam je Slovenija.

 

Zaskrbljeni državljan 1