EVROPA QUO VADIS?
EVROPA QUO VADIS?
Po mnenju mnogih je maj najlepši mesec v letu.
Zima je dokončno za nami, narava cveti v vsem svojem sijaju, poletne vročine še
ni. Maj je tudi mesec, v katerem slavimo številne mejnike in pomembne obletnice.
Že prvega slavimo praznik dela (moj prijatelj
pa rojstni dan). Nato sledijo še druge obletnice – osvoboditev Ljubljane, dan
Evrope, obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo, v bivši državi pa smo
slavili še dan mladosti in se poslovili od bivšega predsednika države maršala
Tita.
Letos smo 1. maja še posebej slovesno obeležili
20. obletnico našega članstva v Evropski uniji
(danes jo sestavlja že 27 evropskih držav), 9. maja pa še 74. obletnico
nastanka združene Evrope.*
Ko smo vstopali v to multilateralno evropsko integracijo, je bila Evropa v razvojnem
zagonu. Z entuziazmom, polnim optimizma, smo izpolnjevali vse zahtevane pogoje,
izvajali reforme in prilagoditve za skupno evropsko življenje. Bili smo ponosni
nase, ko smo se nato trinajst let po osamosvojitvi uspeli pridružiti razvitim
evropskim narodom.
Današnja evropska skupnost pa se na žalost precej razlikuje od organizacije
v katero smo vstopili leta 2004. Spremenila se je.
V dvajsetih letih se je spremenil tudi svet. Namesto enopolarnega sveta pod
vodstvom ZDA, ki so definirale pravila igre skozi multilateralne sporazume in
po potrebi s političnimi in vojaškimi intervencijami, imamo danes, poenostavljeno
rečeno, opravka s svetom z dvema gospodarskima in političnima centroma močmi -
ZDA in Kitajsko, ki tekmujeta za prevlado. Pri tem ne spoštujeta več prejšnjih
pravil igre, še posebej določil v mednarodni trgovini kodificiranih v okviru
WTO (Svetovna trgovinska organizacija).
Kitajska je v zadnjem desetletju gospodarsko
močno napredovala. Uspela je zgraditi kompletne dobavne verige v zelenih in
visokih tehnologijah ter si zagotovila dostop do potrebnih surovin, s čimer
kontrolira med 70 in 90 % proizvodnje pomembnejših izdelkov prihodnosti. Zgradila
je tudi ogromne presežne zmogljivosti v ključnih industrijah, s katerimi – kot
kaže proizvodnja baterij in e-avtov – lahko s kvaliteto in nizkimi cenami izriva
obstoječo in potencialno globalno konkurenco. ZDA, ki pa so izgubile
gospodarski primat v svetu, so se na drugi strani v obupu lotile protekcionizma.
Da bi zavarovale svoje dobavne verige in industrijske proizvodnje velikega
obsega, s subvencijami privabljajo domače in evropske proizvodne zmogljivosti v
visokih tehnologijah. Hkrati pa uporabljajo svojo geopolitično in vojaško moč,
da čim bolj onemogočajo konkurente, predvsem Kitajsko.
Tako se je Evropa naenkrat »zbudila« v
povsem novem svetu, kjer ostali igralci ne igrajo po starih ustaljenih pravilih
in na katerega Evropa ni našla odgovora. Dejstvo je, da se evropske države
namesto proti ostalemu svetu gospodarsko borijo med seboj. Vse politike članic
EU so razdrobljene s fokusom zgolj na lastni državi, kar je skregano z
ekonomsko logiko. Zato se njihovi gospodarski subjekti ne morejo združevati v
za svetovno konkurenčnost nujno potrebnih velikih in optimalnih gospodarskih korporacij.
Skratka, ker je evropski trg hiper reguliran, onemogoča koncentracijo
proizvodnje in trgovine. Zato Evropa nima tehnoloških liderjev in gigantov, ki
bi konkurirali ZDA in Kitajski. Razen Airbusa, nima nobenega velikega vseevropskega
podjetja.
Nova težava, ki je nastala zaradi napada
Rusije na Ukrajino, ki pesti Evropejce in evropsko gospodarstvo, pa so višje
cene energije, kot posledice napačne energetske politike in napačnega odziva na
vojno v Ukrajini. To je še dodaten razlog, da je postala še manj konkurenčna
ZDA in Kitajski. Lani so bile cene elektrike za velike industrijske odjemalce v
Evropi za skoraj dvakrat višje kot v ZDA in za 60 % višje kot v Kitajski.
Podobno je pri plinu, ki je ključen za energetsko intenzivne industrije. Zadnje
projekcije kažejo, da bodo cene plina v Evropi v naslednjih letih ostale za 3
do 4-krat višje kot v ZDA. Podobno velja za Kitajsko.
Lani so se nekateri evropski voditelji
le nekoliko »zbudili« in ugotovili, da bo treba nekaj korenitega spremeniti.
Francoski predsednik Macron je celo dramatični izjavil, da »naša Evropa lahko
umre«. Zato je Evropska komisija zadolžila bivšega guvernerja Evropske banke
(pravijo mu tudi rešitelj Evra) in nato italijanskega predsednika vlade Draghija,
da naj do junija letos pripravi poročilo o evropski konkurenčnosti. Njegovo
poročilo naj bi dalo smernice, kako rešiti evropsko gospodarstvo v svetu, v
katerem so se drastično spremenila geopolitična razmerja in kjer so se povsem
spremenila tudi pravila igre. Čeprav je bil pri reševanju Evra dokaj uspešen,
pa menim, da je tokrat njegova naloga bistveno težja.
Draghijevo poročilo, ki je v glavnem že
pripravljeno, navaja, da Evropa za spodbuditev konkurenčnosti potrebuje hitre
spremembe predvsem pri treh politikah. Prvič, sprememba energetske politike na
evropski ravni v smeri enakovrednega spodbujanja nizkoogljičnih virov energije
in ukinitev obveznih okoljskih dajatev za obnovljive vire energije za
industrijske odjemalce. Drugič, zavzemanje za čim hitrejši konec vojne v
Ukrajini in ponovna vzpostavitev dobav poceni ruskega plina, kar bi znižalo
stroške tako za energetsko intenzivno industrijo kot za mejne plinske
elektrarne v Evropi, ki vplivajo na veleprodajne cene elektrike na evropskem
trgu. In tretjič, nov Industrijski pakt, ki bi s podobnimi ukrepi kot v ZDA in
Kitajski (manj regulacije, državne subvencije za naložbe v kritične tehnologije
in industrije) zagnal investicije v kritične tehnologije in panoge prihodnosti.
Ali bo Draghiju in Evropi uspelo?
Jože P. Damjan v svoji kolumni v
Dnevniku 10.5. 24 »Je evropski zaton sploh še mogoče zaustaviti?« meni, da ne!
Po njegovem mnenju »Evropa ni storila ničesar, ko jo je prizadel tehnološki in
kitajski šok, ki traja že tri desetletja. Evropski konfederativni in posledično
omejujoči institucionalni ustroj pa ne omogoča konkurenčnega trga. Prehod v
federativno ureditev pa bo zelo dolg in boleč proces. Do takrat bo Evropa že
gospodarsko mrtva.«, pravi.
Ali je edina možna pot, da preprečimo
globalno marginalizacijo Evrope le pospešena integracija evropskih narodov v
eno državo? Bojim se, da je odgovor da! Ali smo tega zmožni?
Zaskrbljeni državljan 1
*Začetki EU segajo v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se
je začel proces evropske integracije z vzpostavitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) leta 1951
in Evropske gospodarske unije (EGS) leta 1958. EU je
bila uradno ustanovljena leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).
Osnovni namen združevanja in povezovanja evropskih narodov in držav je bil, da se kontinent konfliktov in vojn (I svetovna vojna 1914-1918 , II svetovna vojna 1941-1945) spremeni v skupen dom, v katerem bosta vladala mir in konstruktivno sobivanje Evropejcev. To jim je z vztrajanjem tudi uspelo. Povezovanje evropskih držav in narodov je pričelo na osnovi ideje evropskih vizionarjev pod vodstvom evropskega vizionarja Roberta Schumanna.
Nastal je tako imenovani Schumannov načrt, ki ga je slednji predstavil kot
deklaracijo za Evropo 9. maja 1950. Zato ta dan šteje za datum rojstva
Evropske unije in se vsako leto praznuje kot dan Evrope. V predstavitvi
načrte je Schumann predlagal skupni nadzor nad proizvodnjo premoga in jekla, ki
sta bili najpomembnejši surovini za oborožitveno industrijo. Osnovna zamisel je
bilo prepričanje vizionarjev, da se države brez nadzora nad proizvodnjo premoga
in jekla ne morejo z vojaško braniti.
Komentarji
Objavite komentar