JE TO SPLOH ZUNANJA POLITIKA?

 

JE TO SPLOH ZUNANJA POLITIKA?

Vir: X.com

 

»Slovenska zunanja politika je shizofrena. Članstvo v varnostnem svetu Združenih narodov je posrkalo veliko energije in hkrati postalo krinka za neobstoj siceršnje zunanje politike. Zunanje ministrstvo se ne ukvarja z ničemer drugim, za nespektakularne odnose s sosednjimi državami ni časa. Ministrstvo ne zanima kaj se dogaja na državnih mejah… Razmere na Mladiki so kaotične, simptom tega je kadrovska politika… ambasadorski mandati se poljubno podaljšujejo, da ostajajo na razpolago za izbrance… kršijo se zakoni in favorizirajo prijateljske linije… nagrajujejo se lojalneži brez mnenja, ki so pokorni … vse to pomeni relativizacijo in devalvacijo diplomatskega poklica, Prevladali so zasebni interesi pred državnimi.« Saša Vidmajer, sobotna priloga Dela, 11.maja 2024.

 

Moram priznati, da sem bil šokiran, ko sem prebral prispevek omenjene dolgoletne novinarke in zunanje politične komentatorke časnika Delo. Novinarko precej cenim in redno berem njene prispevke o slovenski zunanji politiki in mednarodnih odnosih nasploh. Običajno so njeni prispevki analitični, občasno tudi dokaj kritični, kar odobravam. Vendar tako ostre in uničujoče kritike stanja in dela na zunanjem ministrstvu in politike, ki jo vodi ministrica, v njenih dosedanjih pisanjih še nikoli nisem zasledil.

Zato se sprašujem - ali je res naša zunanja politika pod vodstvom aktualne ministrice postala »shizofrena«, ali »so na ministrstvu res prevladali zasebni interesi nad državnimi« in, ali se celo »kršijo zakoni«? 

Moram priznati, da težko objektivno kot zunanji opazovalec odgovorim na omenjena vprašanja. Zato si bom raje zastavil vprašanje, ali sta bila zunanja politika in stanje na ministrstvu (vključno s kadrovanjem) pred njenim mandatom drugačna, boljša?

Po osamosvojitvi so bili cilji slovenske zunanje politike povsem jasni – mednarodno priznanje nove države, članstvi v Evropski uniji in Natu, ureditev odnosov s sosedi (vključno z zaščito slovenskih manjšin v zamejstvu) in čim bolj uspešno vključevanje slovenskega gospodarstva, ki je izgubil jugoslovanski trg, v mednarodne ekonomske tokove. Tu ni bilo nikakršne dileme.

Ko pa smo večino ciljev dosegli, se je pričelo postavljati vprašanje, kaj pa sedaj?

Večkrat smo nato poskušali formulirati naše zunanje politične cilje. V parlamentu smo sprejeli, če se dobro spominjam, dve zunanje politični strategiji, novih jasnih ciljev pa nismo zmogli definirati. Preteklo leto pa smo po dolgem času Slovenijo z uspešnim kandidiranjem za nestalno članstvo VS OZN za nekaj časa postavili na svetovni zemljevid. Ta velik zunanje politični dosežek za majhno državo (ob pomoči predsednice republike in predsednika vlade) je uspela izboriti ekipa, ki je sedaj na MZZ.

Zato se mi zdi ta nenadna uničevalna kritika novinarke nerazumljiva, pa tudi neprimerna. Ali to pomeni, da je bilo MZZ v času drugih vlad in zunanjih ministrov neprimerno bolj uspešno? Še posebej mislim na Janševe vlade, ko so se vrstile zunanje politične blamaže ena za drugo – šlo je celo tako daleč, da so mu v tujini (na našo sramoto) dali vzdevek Slovenski pacient. Ne mislim, da je zunanja ministrica in slovenska zunanja politika danes dobra, daleč od tega. Še daleč pa ni padla na Janšev in Logarjev nivo.

Sprašujem se tudi, kako to, da gospa Vidmajer na ministrstvu ni našla vsaj  nekaj zadovoljivega ali spodbudnega. Iz prispevka je mogoče razbrati, da so nekatere njene ugotovitve o kaotičnem kadrovanju dokaj pristranske in vidno vplivane od nekaterih zaposlenih, užaljenih, ker niso dobili željenih dobro plačanih položajev na diplomatsko konzularnih predstavništvih v tujini. Dobro vem, da ima novinarka dolgoletne insajderske prijatelje (bolj prijateljice), ki ji posredujejo »zanesljive informacije« o nemogočem stanju na MZZ.

Dejstvo je, da so na žalost bile v kadrovanju na mesta v DKP večkrat prisotne tudi »prijateljske linije« in »nagrajevanje lojalnežev«. Takšno obsodbe vredno kadrovanje ni le v času današnje vodstvene ekipe. Bilo ga je precej tudi v času prejšnjih vlad.

Če le spomnim na odmevni primer Janševega »lojalneža« , ki je bil nagrajen z najpomembnejšim veleposlaniškim mestom v Washingtonu. Kmalu nato je bil uradno odpoklican, ker je kršil zakona o tajnih podatkih in zunanjih zadevah. Fotokopiral je depešo ministrstva (depešni sistem ministrstva je zavarovan in pod tajnim režimom) in jo poslal svojemu šefu in dobrotniku, ki ga je poslal na to mesto. Ta pa jo je nemudoma objavil na Twiterju in izpostavil svojega zvestega podanika.

Najbolj odmeven primer »nagrajevanja lojalnežev« pa je bila diplomatska kariera razvpitega Petra Reberca, ki je končal na sodišču. Kot krščanski demokrat je bil po Peterletovi zaslugi za nagrado poslan na diplomatsko mesto na veleposlaništvo v Svetem sedežu. Takratni veleposlanik, čeprav tudi iz katoliških vrst, je opozarjal ministrstvo, da Reberc svoje mesto diplomata zlorablja za osebne pridobitniške posle. Zato je tedanjemu zunanjemu ministru Ruplu predlagal njegov odpoklic. Rupel, ki takrat ni bil več član LDS, ampak je že postal simpatizer SDS, je težavo rešil tako, da je Reberca (ki je med tem iz vrst krščanskih demokratov prestopil k Janši) poslal za nagrado na veleposlaniško mesto v Madrid. Reberc pa mu je njegovo zaupanje vrnil tako, da je bil zaradi novih številnih zlorab odpoklican z veleposlaniškega mesta in nato ovaden organom pregona.

To sta le dva od številnih primerov, ki bi jih lahko našteval in to še kar nekaj časa.

Zato si ne morem razložiti navedbe novinarke, da je prav v tem trenutku pod vodstvom sedanje ekipe ministrstva izjemno kaotično in shizofreno stanje tako v zunanji kot tudi kadrovski politiki.

 

Zaskrbljeni državljan 1