ZAKON O EVTANAZIJI – DA ALI NE!

 

ZAKON O EVTANAZIJI – DA ALI NE!

Vir: RTV SLO

 

Prejšnjo sredo zvečer sva s soprogo obsedela pri gledanju oddaje na prvem programu RTS Slovenije,  ki jo je vodil novinar Igor Bergant. Posvečena je bila referendumskemu vprašanju o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bomo državljani odločali 9. junija. V njej se je soočilo kar 16 zagovornikov in nasprotnikov zakona o evtanaziji, ki so predstavljali stranke, združenja in društva ter nekaj posameznikov, ki so se pri državni volilni komisiji prijavili kot organizatorji referendumske kampanje.

Razprava je trajala več kot dve uri. Če bi na kratko povzeli sporočila obeh strani, bi lahko zaključili, da so zagovorniki evtanazije poudarjali pravico vsakega posameznika, da sam odloča o svojem življenju, ko se spopada s trpljenjem in ohranjanjem dostojanstva v zadnjem obdobju svojega življenja.

Nasprotniki pa so iskali argumente, s katerimi bi nas prepričali, da je evtanazija nekaj zavržnega, nečloveškega in tudi nezakonitega. Niso uspeli. Dokazali so le, da da za svoja stališča nimajo pravih argumentov. Prepričanje, da je življenje sveto in vsakomur podarjeno od Boga, je morebiti argument za vernike. Enako velja za cerkveno razlago, zakaj vsemogočni bog pusti človeka, da neizmerno trpi in mu ne pomaga. Izgovor, da trpljenje plemeniti in očiščuje umirajočega človeka, je v modernem svetu nerealen in zavajajoč. Zato se nasprotniki evtanazije dobro zavedajo, da našteti razlogi »proti« evtanaziji prepričajo zelo malo ljudi, niti vseh vernikov ne. Zato sprenevedavo navajajo druge razloge proti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, predvsem možne zlorabe. V družinah umirajočih iščejo grabežljive dediče, med zdravniki pa morilce. Da, tudi ta beseda je bila v oddaji večkrat izrečena! Ob tem se celo zatekajo k zavajajočemu tolmačenju ustave, da bi bila posledica sprejema zakona o prostovoljnem končanju življenja v nasprotju z ustavno zajamčeno pravico o nedotakljivosti življenja.

V drugemu delu oddaje, ko so udeleženci replicirali in komentirali izrečene argumente in trditve druge strani, pa se je pokazala kulturna razlika med zagovorniki in nasprotniki. Po pričakovanju so z nedostojnostmi in žalitvami prednjačili slednji, tako, da jih je voditelj kar dvakrat (moral pa bi še večkrat) spomniti na dostojno izražanje. Padale so celo besede kot, medicinska zastrupitev, umor, uboj…

 Naj pa navedem še nekatere, ki so izstopale:

Janez Cigler Kralj iz NSi-ja: »NSi je glasno in jasno proti! Menimo, da trenutno Evropa in Slovenija ne potrebujeta več kulture smrti, pač pa več kulture življenja. Ravno obratno od tega, kar ponuja to referendumsko vprašanje in pa predlog pomoči pri samomoru.« in »Referendumsko vprašanje ljudem daje lažno upanje dostojanstva, hkrati pa jih bo pripeljalo v strah pred starostjo ali drugo okoliščino, ki bi jih porinila na rob družbe. Ta zakon bi jim dal signal, da niso zaželeni.«

Tina Bregant (SLS), ki je bila v času Covida državna sekretarka v Janševi vladi in je odločala o tem, ali se okužene v domih za ostarele sploh »sploh« izplača zdraviti v intenzivnih oddelkih na klinikah, pa je povedala: »Današnja medicina zmore dobro lajšati bolečine. V zadnjem času se je razvila paliativna oskrba, ki zmore lajšati tudi trpljenje, za kronično bolne, umirajoče, starejše poskrbimo s skrbjo, ljubeznijo, lajšanjem bolečine, ne pa s smrtonosno injekcijo,«

Roman Globokar, teolog in član komisije za medicinsko etiko: »Življenje je dar, ki nam je bil podarjen in ki ga ne smemo odvreči, ko je šibko, ranljivo. Umirajočim je treba stati ob strani, ne pa jih usmrtiti.«

Aleš Primc iz Gibanja za otroke in družine: »Če bi bil zakon sprejet, bi grožnja medicinske zastrupitve visela nad vsemi.« in »Če bo neka družina "dala ubiti staro mamo", kaj bo povedala otroku, ki bo dejal, da trpi.«

Metka Zevnik pa je ogorčena, da svojim staršem, starim staršem ponujamo strup, namesto da bi jim zagotavljali dostojno življenje, zdravljenje, paliativo v zadnjih mesecih življenja. "To se sliši grozljivo," Skrb za starše in stare starše je tista, ki naredi družbo humano, saj zakon, ki zastruplja, to zagotovo ni".

Po zaključku oddaje sem pomislil, kako je mogoče, da se v sodobni družbi spIoh prepričujemo o, za mene, osnovni človekovi pravici, da vsak posameznik sam odloča o sebi in svojemu življenju. Referendumsko odločanje o omenjeni pravici je, po mojem mnenju, poseganje večine v osnovno človekovo pravico posameznika. To se preprosto ne bi smelo dogajati. V skladu s človekovimi pravicami, bi morali že zdavnaj sprejeti zakon, ki nam to (ob določenih pogojih) dovoljuje. Stvar je zelo preprosta: tak zakon bi le omogočal odločitev posameznika, ki si ne želi več živeti (na primer tisti, ki imajo neznosne bolečine, ali tisti, ki nevzdržno trpijo itd.), da dostojno, s čim manj trpljenja zapusti naš svet. Zakon nikakor ne bi posegal v pravico drugih, ki si predčasne smrti ne želijo. Soočenje je po pričakovanju dokazalo, da imajo pri kratenju te naše pravice največ »zaslug« stranke desnega političnega pola z močno podporo cerkve in zdravniškega lobija.

Zato sem soprogi dejal, da ni dvoma, da so za mene nesporni zmagovalci soočenja prav ti, torej člani ekipe, ki so se izjavljali proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja. Ne zaradi neprimernih in puhlih argumentov, ki so se jih izmišljevali, da bi nas prepričali kako škodljiv bi bil omenjeni zakon za vse nas, temveč zaradi njihovih absurdnih konstruktov in trditev. Zmagovalci so bili, ker so me uspeli še bolj prepričati, kako prav imam, ko bom glasovati ZA!

 

Zaskrbljeni državljan 1