9.JUNIJ – DAN VOLITEV

 

9.JUNIJ – DAN VOLITEV

 

                                                                                       Vir: CMEPIUS

Danes je poseben dan, ne samo zaradi evropskih volitev. Moja življenjska sopotnica ima rojstni dan. Kljub temu pa si bom vzel malo časa za izpolnitev državljanske dolžnosti in se udeležil volitev, ki bodo tokrat kar štiri – poleg evropskih volitev še treh referendumov.

Odkar smo člani Evropske unije, se volitve v evropski parlament ponavljajo vsakih pet let in so nekaj običajnega, morda celo dolgočasnega. Zato je, vsaj v Sloveniji, praviloma volilna udeležbe dokaj nizka. So pa tokrat volitve začinjene s tremi posvetovalnimi referendumi in štirimi referendumskimi vprašanji, zato bodo le nekaj posebnega in tudi precej bolj zanimivega.

Moram priznati, da se mi ob tem kar samo od sebe zastavlja vprašanje ali so referendumi sploh upravičeni ali pa so le predvolilna poteza koalicijskih strank, da bi pritegnili na volišča tiste volivce, ki jim ni mar za evropske poslance in sicer ne bi prišli volit. Razlog za mojo skepso je njihov namen, ker so posvetovalne narave – poenostavljeno povedano, ne vidim pravega smisla, da se vlada na ta način posvetuje z volivci, kaj si mislijo o zastavljenih vprašanjih.

Ne glede na to, je bila predvolilna kampanja ognjevita in razburljiva. Stranke in njihovi kandidati so jo vzeli precej resno. Celo tako, da smo bili poleg argumentirane razprave, kot običajno, priča žalitvam, zaničevanju nasprotnikov in nesramnim izbruhom. Seveda predvsem od izbrancev ene, najbolj poštene stranke. Za njimi pa niso zaostajali razni Stevanovići, Gregorčiči…Presenetil me ni niti Tonin, ki je, kot običajno, trosil polresnice in na ta način zavajal gledalce oz. poslušalce.

Razprave o referendumskih temah so po pričakovanju potrdile veliko mnenjsko razklanost in razdeljenost slovenske politične scene, posledično pa tudi nas volivcev. Predstavniki vladne koalicije so zagovarjali pritrdilne odgovore na vsa referendumska vprašanja, desnica pa je ob podpori cerkve ogorčeno navijala proti.

Referendum o vprašanju ali naj po vzoru evropskih volitev uvedemo referenčni glas tudi pri glasovanju v državni zbor, predstavlja neke vrste plebiscit ali želimo imeti še naprej absolutno obliko vladavine strank. Z drugimi besedami, ali si še vedno želimo trdo vladavino strankokracije? Tokrat je vladajoča koalicija le zmogla toliko poštenja (ne glede na koristi, ki jih oblast prinaša vodilnim na dobrih položajih), da je predlagala spremembo dosedanjega proporcionalnega volilnega sistema. Do sedaj vlade, še posebej Janševe, tega niso zmogle, oziroma so ocenile, da je za omenjeno spremembo potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, ki je ne bodo mogle doseči.

Povsem razumljivo je, da si vodstva strank ne želijo pljuvati v lastno skledo. Po sedanjem sistemu smo volili kandidata neke stranke v svojem volilnem okraju. Neposredno je šel v državni zbor, če je zbral več kot 50 odstotkov glasov v svojem okraju. Če tega cenzusa ni dosegel, so šli glasove stranki ter se porazdeljevali po vrstnem redu kandidatov na strankarski volilni listi na kateri so praviloma najvišja mesta zasedali vodstveni kadri.  Preferenčni glasovi volivcev pa naj bi odslej šli v prid kandidatom ad personam, šele nato stranki, kot celoti. To seveda pomeni, da tisti na vrhu strankarske volilne liste pri nabiranju glasov ne bodo več imeli tolikšne prednosti kot jo trenutno imajo. Ob tem pa se moramo zavedati, da gre tudi tokrat le za posvetovalni referendum, ki ni obvezujoč in katerega lahko izvajalci tolmačijo na različne načine. Že samo odločitev ali se bo zakonodajalec odločil za absolutni prednostni glas ali za relativni prednostni glas, lahko povsem razvrednoti predlagano rešitev. Bomo videli. Po javnomnenjskih anketah je absolutna večina volivcev ZA.

Referendum o uporabi in gojenju konoplje v medicinske namene in za osebno rabo je tudi dodobra razdelil slovensko družbo. Vsebuje dve vprašanji. Zagovorniki dokazujejo koristnost konoplje v medicinske namene, ki je nesporna in se jo deloma že uporablja. Zato tudi nasprotniki niso povsem proti. Bolj je vprašljiva legalizacija njene uporabe in gojenje v osebne namene, ki ima lahko tako pozitivne učinke (večja preglednost in nadzor pri uporabi, gospodarska korist itd.) pa tudi negativne, predvsem za mlajši del populacije.

Mnenja sem, da bi morali uporabo konoplje v obeh primerih legalizirati. V zakonu pa je potrebno natančno opredeliti nadzor in predvideti sankcije pri kršitvah, še posebej v borbi za zadušitev črnega trga, ki danes, ker nimamo zakonsko urejenega stanja na tem področju, cveti ter ustvarja velike dobičke.   

Med gorečo razpravo o referendumskemu vprašanju o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa sem preklopil na športni program. Nisem več zmogel tvezenja kvazi argumentov nasprotnikov zakona. Kako je mogoče, da se v sodobni družbi spIoh lahko pričkamo o, za mene, osnovni človekovi pravici, da vsak posameznik sam odloča o sebi in svojemu življenju. Referendumsko odločanje o omenjeni pravici je, po mojem mnenju, diskriminatorno do posameznika, saj pomeni poseganje večine v osnovno človekovo pravico posameznika. To se preprosto ne bi smelo dogajati. Tak zakon nikakor ne bi posegal v pravico tistih, ki si predčasne smrti ne želijo. Omogočal bi le odločitev posameznika, ki si ne želi več živeti (na primer tisti, ki imajo neznosne bolečine, ali tisti, ki nevzdržno trpijo itd.), da dostojno, s čim manj trpljenja zapusti naš svet. 

Omenjeni zakon bi koalicija morala že zdavnaj poslati v Državni zbor in ga sprejeti z udobno večino, ki jo tokrat ima. Ne pa, da odločanje prenaša na državljane, pa še to le v obliki posvetovalnega referenduma, ki ni obvezujoč in katerega lahko izvajalci prikrojijo na različne načine. Veseli pa me, da je po anketah javnega mnenja solidna večina volivcev ZA sprejetje.

Ker pa so vsi trije referendumi le posvetovalne narave, je najbolj primerna ugotovitev mojega soseda: "Veliko cirkusa za nič!"

Naj na zaključku omenim še predvolilni izpad murskosoboškega škofa Petra Štrumpfa. Močno sta ga vznemirila referenduma o legalizaciji marihuane in o pomoči pri evtanaziji. Zopet se je podal v križarski boj proti vladi in levičarskim idejam. Tokrat je šel še dlje. Zagrozil je celo tistim kristjanom, ki bi si na volitvah drznili misliti s svojo glavo. Referenduma sta igra, ki jo je država vsilila ljudem, je zarohnel v svojemu javnemu pismu, zato »je nemogoče ostati nevtralen.« In dodal »tisti, ki bodo ostali doma, navijajo za smrt, država, ki »nastavlja« zdravnike za uničevalce življenja, se spreminja v »poligon smrti«. Referendum o evtanaziji pa bo »priložnost, da kristjani izpovedo svojo veroizpoved v življenje ali smrt. Kdor bo dal svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati, kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma«, je na zaključku svojim vernikom zagrozil presvitli škof.  !!?? Na to pa zares nimam kaj dodati! Je pa to eklatantni primer nevmešavanja cerkve v politiko in državo.

                     Škof Peter Štrumpf : Kdor bo glasoval za smrt, naj v prihodnje ostane doma!      :                                                                                   Vir: Družina

No, tolsti škof je znan po svojih eskapadah. Spomnim se le njegovih dveh izpadov proti islamskim migrantom in novinarju časnika Dela. Verjetno nista edina.

Mogoče pa kaj lepega o njem in slovenski katoliški cerkvi napišem v prihodnosti.

 

Zaskrbljeni državljan 1