EVROPA PO EVROPSKIH VOLITVAH

 

EVROPA PO EVROPSKIH VOLITVAH

 

                                                        Vir: Občina Podlehnik

O ocenah nedavnih volitvah v evropski parlament je bilo prelitega že veliko črnila, potrošeno pa še več besed.

Kot je bilo za pričakovati, so evropske volitve prinesle precejšen politični zasuk v desno, pa vendar ne toliko, kot se je po prvih rezultatih napovedovalo. Oblasti v večini evropskih držav in najvišji predstavniki EU so sicer poskušali minimizirati uspeh skrajno desnih sil, ki naj bi predstavljal le manjši zasuk v desno, ki naj ne bi bistveno spremenil političnih razmerij. Tako se je v evropskem parlamentu predvsem okrepila desna sredina z Evropsko ljudsko stranko na čelu, manj pa skrajno desne stranke.

Evropske volitve, zaradi specifične strukture delitve oblasti v EU, kjer je evropski parlament po moči in vplivu šele na četrtem mestu, niso najpomembnejše za delovanje skupnosti. Kažejo pa na politično klimo v državah članicah. Zato še vedno ni možno dokončno predvideti, kakšna bo Evropa po novem razmerju moči v Evropskem parlamentu.

Dejstvo je, da Evropska ljudska stranka ostaja najmočnejša politična frakcija v EP. Zato je v komisarski bruseljski kuhinji o vodilnih mestih v skupnosti vztrajala pri dosedanji predsednici komisije von der Layenovi ter ji zagotovila še drugi mandat. Glede na izkušnje, ki jih imamo z njenim vodenjem za prihodnost Evrope, to ne bo posebno spodbudno. Lahko pričakujemo nadaljevanje politike, ki Evrope ne pelje v boljšo prihodnost, gre bolj za stopicanje na mestu in za neodločnost pri reševanju najpomembnejših evropskih vprašanj in razvojnih dilem.

Predvidevamo lahko, da bo pod vodstvom von der Leynove še naprej ostala razcepljenost med članicami o tem, ali naj bodoča evropska pot vodi v smeri močnejše in enotnejše Evrope ali pa naj se ohrani polna suverenost držav članic in s tem neenotnost pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih:

-       ostala bo dilema ali naj se Evropa prične osvobajati podrejenosti od ZDA predvsem na področju obrambnih in zunanjih zadev;

-       ostala bo neenotnost ali naj EU sledi dosedanji politiki zaostrovanja z Rusijo in oboroževanju Ukrajine ali pa naj se prične resno zavzemati za prekinitev ognja in za mir ter obnovo Ukrajine;

-       nadaljevala se bo politika popuščanja kapitalu in interesnim skupinam pri onesnaževanju okolja in zelenem prehodu, brez resne namere za uresničitev višjih ciljev okoljske varnosti;

-       nadaljevala se bo neodločnost do avtokratskih in populističnih leaderjev v državah članicah, ki evropskih načel (demokracija, pravna država in človekove pravice) ne upoštevajo ali jih celo grobo kršijo;

-       Evropa bo še naprej rigorozno zapirala svoje meje pred tujimi priseljenci in ne bo upoštevala svojih demografskih in proizvodnih potreb;

-       deklarirana Evropa brez meja, brez kontrol na notranjih mejah, s prostim pretokom kapitala in ljudi, bo še naprej ostala le črka na papirju, še naprej se bodo dopuščala nova zapiranja meja med članicami;

-       in ne nazadnje, še naprej se bo zanemarjalo protifašistične temelje Evropske unije in se dopuščalo minimiziranje ali celo zanikanje pomena protifašističnega boja, pa tudi opravičevanje kolaboracije in toleriranje neofašističnih in neonacističnih skupin.

Pod dosedanjim vodenjem von der Leynove se namreč naštetih problemov ni reševalo.

Veliko bolj zaskrbljujoča kot novo razmerje moči v Evropskem parlamentu, pa je neprestana rast skrajnih desničarskih sil po Evropi, predvsem v Franciji in Nemčiji. Še posebej še v Franciji, kjer je skrajna desnica, ki jo vodi Marie Le Pen premočno zmagala na predčasnih parlamentarnih volitvah. Macron in vladna koalicija sta doživela poraz, ki se ga nista nadejala. Dejstvo je, da se je Francija, ki v navezi z Nemčijo še vedno predstavlja gonilno silo Evropske unije, tokrat nagnila v skrajno desno. Le Penova s 33 odstotki glasov ima sedaj veliko možnost, da sestavi naslednjo francosko vlado. Kaj bo to predstavljalo za bodočnost Evropske unije? Nič kaj dobrega.

Treba pa je poudariti, da so za aktualni negativni politični trend v Evropi (ko prihajajo na oblast skrajni desničarji kot npr. v Italiji, Nizozemski…) krive predvsem sredinske in leve stranke, ki niso uspele uresničiti volje volivcev, ko so bile na oblasti. Zatajile so pri zmanjševanju velikih socialnih razlik, pri izboljševanju javnih socialnih, izobraževanih in še posebej zdravstvenih sistemov, pri zagotavljanju perspektive mladim (stanovanja, službe) in pri razvoju mehanizmov medkulturnega sporazumevanja in socialnega vključevanja migrantov. Dober primer je tudi Slovenija.

Dejstvo, da so se v polovici držav EU, tudi v Sloveniji, okrepile pozicije strank, ki so precej desno od centra, nas lahko le skrbi. Še bolj pa v kakšni Evropi bomo zato odslej živeli.

Zaskrbljeni državljan 1