MISIJA ORBAN

 

MISIJA ORBAN

                

                                                     Vir: Hungary Today

Takoj ko je Madžarska s 1. julijem prevzela predsedovanje Sveta EU, je Viktor Orban postregel svojim kolegom v Uniji s presenečenjem.

V svojstvu predsedujočega Evropskega sveta, se je brez pooblastila odpravil na pot, ki jo je poimenoval »Mirovna misija 5.0«. Najprej je obiskal Kijev, Moskvo in Peking, nato pa se je po vrhu NATA v Washingtonu napotil še k Donaldu Trumpu na Florido. Tako je že v prvem tednu svojega predsedovanja razburil Evropsko unijo bolj kot kateri koli državnik pred njim.

V Bruslju so se na njegov podvig burno odzvali. Takoj so poudarili, da je svojo misijo opravljal kot predsedujoči Evropskega sveta, četudi po njihovem prepričanju za to ni imel nobenih pristojnosti, niti mandata. Po njihovem mnenju je s to »akcijo« tudi okrnil skupno zunanjo politiko EU, ki se od prvega dneva agresije prizadeva za osamitev Rusije in Putina. S predsednico Komisije von der Leyenovo na čelu so izrazili svoje ogorčenje tudi zato, ker naj bi s soliranjem ustvarjal vtis, da v politiki do ukrajinske vojne v EU in NATU ni več prave enotnosti.

Še dodatno pa jih je nato razburila Orbanova izjava za nemški tednik »Bild«, ko je po obisku pri ruskemu predsedniku dejal, da je Putin »stoodstotno racionalen politik«.

Orbanov položaj v EU je bil že pred madžarskim predsedovanjem zelo vprašljiv. Pri svojih homologih je precej nepriljubljen, razen pri avtokratih, kot so npr. Janša, Babiš itd. Zaradi kršenja človekovih pravic in samodrštva na Madžarskem je bil izpostavljen nenehnim kritikam svojih kolegov in vodilnih v Uniji. Proti njemu so bile nekajkrat celo uvedene sankcije s strani Komisije.

Zato se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da se takemu vodji ene izmed članic dopusti, da ne glede na svoja dejanja, prevzame predsedovanje Sveta unije. Dejstvo je namreč, da niso predvidene sankcije, ki bi politikom orbanovih in janševih karakteristik preprečile predsedovanja. Sedanji paradoksalni položaj, ko Orban ne more predstavljati velike večine držav članic, nas spominja na čas, ko je Janša, kljub skepsam vodilnih v Bruslju, nastopil svoje predsedovanje Svetu. Takrat so bili proti njemu takoj uvedeni ukrepi, ki so omejevali njegovo predsedovanje le na nujne zadeve. Med drugim je bil zaradi Janševega predsedovanja prestavljen vrh EU-ZDA v čas naslednjega, francoskega predsedovanja. Vsi pomembnejši dosjeji so bili zamrznjeni do konca slovenskega predsedovanja. Janši so dopustili le, da se je ukvarjal z obrobno zadevo, to je Balkanskimi državami in njihovim približevanji uniji, kar je tedaj zaradi »nasičenosti do nove širitve EU«, bila povsem nepomembna zadeva.

Orbanu se sedaj dogaja Janšev scenarij. Vse odločilne evropske institucije so sprejele odločitev, da bodo bojkotirale vse politične dogodke, ki jih Orban načrtuje v Budimpešti v prihodnjih šestih mesecih.

Njegova “mirovna misija”  je naletela tudi na številne kritike drugih držav članic, pa tudi visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU Josepa Borrella. Med drugim Orbanova turneja tudi ni dobila podpore na nedavnem zasedanju zunanjih ministrov, na katerem so potrdili nadaljnjo podporo Ukrajini pri njenem soočanju z rusko agresijo. Po zasedanju je Borrell sporočil, da bo avgustovsko neformalno zasedanje zunanjih ministrov članic EU potekalo v Bruslju in ne v Budimpešti.

Dejstvo je, da je Orban totalitarist in ultra desničar in kot tak ni privržen evropskemu načinu demokracije. Zato tudi ne more biti prava izbira, ki bi lahko ponujala novo mirovno pobudo za rešitev ukrajinske krize v okviru Evropske unije. Menim pa, da ob splošnem obsojanju njegove pobude nihče ne vidi tudi njene morebitne pozitivne plati – alternativo miru, ki namesto vojne in konfrontacijo z Rusijo ponuja mirno pot rešitve ukrajinsko-ruskega konflikta. Zato se mi zastavlja vprašanje kaj je strateški interes Evropske unije, vojna prav gotovo ne. Pa tudi nadaljnje zaostrovanje vsakršnih odnosov z Rusijo ne. Evropa pač to že nekaj časa ne želi videti. Slepo sledi ZDA, ki so glavni generator že dve let trajajočega konflikta v Evropi.

Zato je tudi Orbanovo pobudo potrebno vzeti resno, čeprav gre pri njej tudi za osebno promocijo in prilizovanje najverjetnejšemu naslednjemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu. Kar predstavljam si, kako je sedaj zavisten in nevoščljiv svojemu političnemu prijatelju naš veliki vodja najbolj poštene stranke.

Evropo pa bo, kot kaže, zdramila šele izvolitev Trumpa za predsednika ZDA, ki že sedaj napoveduje, da bo ukrajinsko-ruski konflikt na hitro končal.

Včeraj je tudi bivši predsednik RS Milan Kučan v nagovoru ob 83-letnici ustanovitve Pohorskega bataljona glede mirovnih prizadevanj za Ukrajino ocenil, »da je morda madžarski premier Viktor Orban zaznal pomanjkanje razprave v EU glede realnih poti do miru«. In dodal »da Orban ni vzor evropske demokracije, ki bi ponujal tovrstno razpravo Evropski uniji. A ne razumem, da ob splošnem obsojanju njegove pobude nihče noče videti tudi njene morebitne dobronamernosti in koristi.« in Ne razume tudi »kako bi lahko Orbanovi pogovori koristili ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in tako močno narušili enotnost EU, da je madžarsko predsedovanje EU kaznovano z bojkotom njegovega predsedovanja s strani Bruslja. Zato bi po njegovem mnenju EU morala upoštevati »alternativne poti«, kot je Orbanova pobuda.

Kučan pa je tudi dodal, da se zaveda, da lahko s takšnimi stališči tvega enake obsodb, kot jih je sedaj deležen Orban. »A ostajam zvest svojemu stališču, ki ga verjetno poznate, da se je v času črno-bele vojne propagande vredno upreti vojni psihozi. V izbiri med vojno in mirom bom praviloma na strani miru.«

Jaz tudi!

 

Zaskrbljeni državljan1