WASHINGTONSKI VRH

 

WASHINGTONSKI VRH

 

                                                                Vir: DELO.si

Pretekli teden se je v Washingtonu končalo srečanje voditeljev držav zveze NATO*, na katerem so članice Severnoatlantskega zavezništva obeležile že 75 letni jubilej delovanja tega združenja. Gre za spoštljivo obletnico, s katero se lahko pohvali le malo vojaško-političnih zavezništev v zgodovini.

 

Nekatere evropske države na čelu z ZDA so ga ustanovile na začetku hladne vojne, ki se je pričela po razdoru med zmagovalkami druge svetovne vojne, kot obliko kolektivne obrambe zahodnega sveta proti komunistični Sovjetski zvezi in njenim satelitom. Čeprav so že takrat ustanovitelji želeli prikriti svoje prave namere, pa je NATO že od svojega začetka deloval kot ofenzivna strateško-vojaška organizacija.

 

Absolutni gospodar omenjene grupacije ZDA pa so z njeno ustanovitvijo želele doseči predvsem dva pomembna strateško-politična cilja: hotele so upravičiti prisotnost svojih vojakov in vojaških baz in multinacionalk v zahodni Evropi po II. Svetovni vojni (pod pretvezo, da so dolžni nuditi svojim evropskim zaveznikom vojaško zaščito ter jo pacificirati z vojsko in ekonomskim povezovanjem). In kot drugo, ZDA so želele skupaj s svojimi Evropskimi zaveznicami zaustaviti duh socializma, ki se je pod vodstvom komunistične Sovjetske zveze širil z vzhoda. Zato je bila prisotnost NATO-vih sil v Evropi, ki so bile usmerjene proti Varšavskemu paktu, za njih nujna.

 

Toda razmere v Evropi, pa tudi po svetu, so se pričele kmalu spreminjati. Gospodarstvo EU je postalo vse bolj konkurenčno ameriškemu in mu pričelo konkurirati na svetovnih trgih. Vzhodno-evropski komunistični projekt in Varšavski pakt sta se sesula, enako tudi Sovjetska zveza. Tako je NATO ostal brez svojega vojaškega nasprotnika. Ruske čete so se umaknile, ameriške ne, čeprav je ameriška vojaška prisotnost v Evropi postala nepotrebna. Kljub temu pa Američani niso želeli zapustiti Evrope, njihova vojska in baze so ostale. Evropsko omahovanje pri zagotavljanju svojih lastnih obrambnih sil jim je pri tem šlo na roko.

 

Zaradi naštetih dejstev je NATO sčasoma postal le še ofenzivna politično vojaška grupacija. Njegova posredovanja po svetu so se vrstila. Služila naj bi zagotavljanju miru, dejansko pa so služila ameriškim interesom vloge svetovnega šerifa. Po blamažah pri njegovih posredovanjih po svetu, predvsem pa v Iraku in Afganistanu, so ga nekateri vojaški analitiki že proglašali za klinično mrtvega.

 

Ko v Evropi formalno ni več potekala hladna vojna in ko Zahodu ni več pretila vzhodna nevarnost, smo bili še naprej priča tajnemu delovanju ZDA in EU proti Rusiji. Čeprav naj bi veljal sicer nepodpisan sporazum med ZDA in Rusijo, da se NATO ne bo širil na vzhod, se je to pričelo dogajati. Danes je NATO na Ruskih mejah. Prelomno je bilo leto 1999, ko so se  NATU pridružile Poljska, Češka in Madžarska, v Rusiji pa je na oblast prišel Putin, ki je postal veliko bolj neprizanesljiv do širjenja Severnoatlantskega zavezništva na vzhod kot njegovi predhodniki Gorbačov in Jelcin. S figo v žepu glede zagotovil Rusiji, si je NATO uspel pridobiti starega nasprotnika in s tem novi-stari razlog za svoj nadaljnji obstoj. Po ruski aneksiji Krima in nato še ruski invaziji na Ukrajino je NATO zopet »zablestel« v svojem polnem sijaju, ameriška vojaška industrija pa je zopet dobila tako zaželeni novi zagon. Zaradi ruske nevarnosti sta se mu pridružili še Finska in Švedska, tako, da danes šteje že 32 članic.

 

V tem smislu je tudi potekal nedavni vrh Severnoatlantskega zavezništva v Washingtonu. Potrjeno je bilo, da je NATO prerojen in zopet nujno potreben za »obrambo zahodnega sveta in njegove civilizacije«. Poleg slavljenja častitljive obletnice, pa je bil usmerjen na tri vprašanja – nadaljnjo vojaško in politično pomoč Ukrajini, zvišanju finančnih prispevkov članic za oboroževanje in seveda prihajajočim ameriškim predsedniškim volitvam.

 

Vrh je dal Ukrajini največ, kar je v danih geopolitičnih okoliščinah in ameriških notranjepolitičnih razmerah sploh mogoče. Članice, ki še ne namenjamo obljubljene meje dveh odstotkov DBP za vojaške izdatke (tudi Slovenija), so obljubile, »da se bodo hitro poboljšale«. Tudi ameriški predsednik Biden (ki je povsem pogorel na prvem soočenju s protikandidatom Trumpom) ga je za svojo predsedniško kampanjo, s svojim gorečim in energičnim govorom, dobro izkoristil. Če je z njim prepričal kakšnega novega ameriškega volivca, pa je drugo vprašanje.  

 

Dejansko pa je vrh NATA pokazal, da članice ne razmišljajo o mirni rešitvi ukrajinske krize, da se pravzaprav pripravljajo na vojno z Rusijo, do »končne osvoboditve Ukrajine«. Za vse, ki si želimo mir in življenje dostojno človeka, nas lahko to le skrbi. Zato, vsaj zame, vrh ni bil »izjemno uspešen«, ampak navadna polomija političnih butcev, ki nas bodo s svojo zaslepljeno politiko peljali v vojno. Upajmo le, da se bodo sčasoma le spametovali.

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

*Severnoatlantska pogodbena organizacija oz. Organizacija severnoatlantske pogodbe, krajše tudi zveza NATO ali pakt NATO je multilateralna obrambno-politična organizacija držav za sodelovanje na področju varnosti in obrambe. NATO je bil ustanovljen 4. aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo kot izvrševanje pravice do kolektivne samoobrambe iz 51. člena Ustanovne listine OZN.