NOVA IGRALKA KAMALA HARRIS

 

NOVA IGRALKA KAMALA HARRIS

                                                                        Vir: NDTV

 

21. julija se je končno zgodilo. Aktualni predsednik ZDA Joe Biden se je umaknil iz predsedniške kampanje. Večina vplivnih demokratov je pričakovala in celo upala, da bo ta usodni korak storil že prej. Tudi vrste njegovih zvestih podpornikov v stranki so se dnevno redčile. Sodu je izbil dno njegov popolnoma zgrešeni nastop na soočenju z republikanskim protikandidatom Donaldom Trumpom v začetku julija. Biden je deloval počasno in okorno, večkrat je izgubljal tok svojih misli ter delal nesmiselne napake. Tudi njegov rival ni ravno blestel v svojem arogantnem in ofenzivnem načinu govora. Kdor si je to soočenje ogledal, si je ob spremljanju debate bržkone zastavil kar nekaj vprašanj.

V predsedniški razpravi sta namreč sodelovala kandidata, ki skupno štejeta kar 159 let - 81-letni Biden in 78-letni Trump. Zato je med vprašanji prav gotovo na prvem mestu, kdo sploh vodi Združene države in kaj se obeta Američanom naslednja štiri leta? Nobena od alternativ ne obeta kaj dobrega.

Čeprav mediji ameriško politiko praviloma personalizirajo in jo prikazujejo, kot da državo vodi samo aktualni predsednik, je to daleč od resnice. Znano je, da ameriški predsednik, ki sicer ima formalno v rokah absolutna pooblastila za vodenje države (delno pri ga tem lahko zavirata le Predstavniški dom in Senat), dejansko pri odločanju ni tako zelo samostojen. Na njegove odločitve ima večji ali manjši vpliv več dejavnikov – od močnih gospodarskih in kulturnih lobijev, do sponzorjev v predsedniški kampanji. Tradicionalno so med najvplivnejšimi naftna, avtomobilska, vojaška in tehnološka industrija, pa tudi veliki trgovci in filmska industrija. Še vsak predsednik pa je imel okoli sebe notranji krog ljudi, ki so imeli dokaj močan vpliv na njegove odločitve. Znano je, da je bil 40. predsednik ZDA Ronald Reagan, ki med kritiki ni veljal za posebej bistrega, med najbolj odvisnimi od vpliva svojih svetovalcev. Bil je le »front man«, odločali so pa drugi.

Tako stanje naj bi veljalo tudi v času  Bidenovega predsedovanja. Ameriški mediji med najbolj vplivnimi »svetovalci« največkrat omenjajo Anito Dunn, h kateri naj bi se Biden zatekal v najtežjih trenutkih in Steva Ricchettija, ki je njegova glavna vez z največjimi lobisti in drugimi vplivneži. No, sedaj po Bidenovi odločitvi, da končno le izstopi iz kampanje za predsednika države, razmerje moči v njegovem kabinetu in okolici ni več pomembna zadeva.

Pa to povsem ne drži. Večina ameriških političnih analitikov trdi, da sta bila prav zgoraj omenjena, ob bivšem predsedniku Barracku Obami, odločilna pri izbiri Bidenove naslednice. Biden je v sporočilu javnosti, da odstopa, takoj naznanil sedanjo podpredsednico Kamalo Harris, kot svojo naslednico in novo demokratsko kandidatko v boju za predsedniško mesto.

Čeprav se je ob Bidenovem odstopu večina demokratov oddahnila, pa mnogi izmed njih z njegovo odločitvijo niso bili zadovoljni. Večina je namreč dvomila, da je Kamala Harris prava oseba, ki se bo lahko uprla Trumpovem pohodu na Belo hišo.

Tudi prvi odmevi poznavalcev ameriške politike so bili do Bidenove izbire dokaj zadržani, če ne celo kritični. Kamala Harris do nedavnega ni bila prav priljubljena med svojimi strankarskimi kolegi, pa tudi širše. Poleg tega je ženska in še aziatskega porekla, je namreč hči aktivističnih progresivcev Indijke in Jamajčana. Za ameriške rasistične predsodke povsem zgrešena izbira, Trump in republikanci pa so ob izbiri že pričeli slaviti »zagotovljeno« volilno zmago.

Toda zadeve so se pričele naglo spreminjati, Družbena omrežja so zaživela. Pričeli so se oglašati številni privrženci nove kandidatke za predsednico. Tradicionalistična Amerika je bila osupla, na čelu s Trumpom in njegovimi rasističnimi republikanci. Izkazalo se je, tako kot v času kandidature Barraka Obame, da so ZDA veliko več, kot le Bela Amerika. Le v nekaj dneh je Harrisova zbrala kar 360 milijonov dolarjev za svojo predsedniško kampanjo. Tudi raziskave javnega mnenja so se z dneva v dan spreminjale njej v prid. Najprej so pokazale, da pri volivcih uživa veliko več zaupanja kot ga je Biden. V rekordnem času je dohitela Trumpa in ga celo prehitela, trenutno kar za dve odstotni točki. Dohitela in prehitela ga je tudi v najpomembnejših državah, katerih elektorji običajno izberejo novega predsednika.

Republikanci so se kar naenkrat zavedli, da so prišli iz dežja pod kap, da se je igra povsem spremenila. Trumpu ne bo več stal nasproti senilen starček, ampak močna energična ženska, ki ima za seboj nebelo Ameriko. Zato so postali nervozni in presenečeni, v svojih izjavah o Harrisovi pa skrajno nesramni in žaljivi. Ta njihova reakcija kaže na paniko, ki jih je zajela. Kaže tudi, da so se ustrašili nove kandidatke, ki je na višku svojih življenjskih moči. Vse Trumpove kritike Bidena, da je prestar, senilen itd. so se sedaj kot bumerang obrnile proti njemu.

Kamala Harris mora sicer na strankarski konvenciji še prejeti uradno potrditev, da je kandidatka demokratske stranke. Kot kaže sedaj, to ne bo več problem.

Kako se bo odvijala bitka za najvplivnejši položaj na svetu, bomo še videli. Vsekakor pa je postala s Kamalo Harris veliko bolj zanimiva in negotova. Zavedati se moramo, da večina Američanov podpira tiste vrednote, ki jih zastopa Harrisova in jim Trump nasprotuje (npr. 69 odstotkov jih podpira pravico do splava, 90 odstotkov jih zahteva večji nadzor nad strelnim orožjem, 79 odstotkov jih meni, da bi morali bogati plačevati višje davke, 69 odstotkov jih podpira zakonsko zvezo istospolno usmerjenih itd.) .  

Zato se strinjam z Marcelom Štefančičem jr., ki je 2. avgusta zapisal v časniku Mladina, da »bodo Trumpu spet ukradli volitve.«

 

Zaskrbljeni državljan 1