BLIŽNJEVZHODNI POŽAR SE ŠIRI

 

BLIŽNJEVZHODNI POŽAR SE ŠIRI

                                                                          Vir: Politikis

 

Prejšnji četrtek (19.t.m.) je Izrael, po skoraj letu dni manjših incidentov, s šiitsko milico Hezbolah izvedel najintenzivnejše napade na jugu Libanona. Očitno mu za njegove agresorske načrte občasni manjši spopadi niso bili več dovolj. Med drugim je bombardiral tudi predmestje glavnega mesta Bejruta, kjer naj bi se nahajali člani Hezbolaha. Ubitih je bilo najmanj 14 ljudi, med njimi visoki poveljnik Hezbolaha Ibrahim Akil. S tem napadom je Netanyahujeva vlada pokazala, da ji ne zadošča vojna s Palestinci v Gazi. Dokazala je, da ima s stopnjevanjem spora z libanonskim oboroženim gibanjem namen razširiti vojni požar še v novo državo, v Libanon.

Predstavnik izraelske vojske je sicer po napadu izjavil, da je bil napad namenjen le likvidaciji Akila, vodje elitne enote Hezbolaha, ki naj bi bil po izraelskem umoru Fuada Šukra pred dvema mesecema postal drugi človek Hezbolahove hierarhije. Med drugim naj bi organiziral tudi teroristični napad na veleposlaništvo ZDA v Bejrutu leta 1983. Čeprav so tedaj ZDA razpisale nagrado sedem milijonov dolarje za informacije o njem, jim ga do sedaj ni uspelo izslediti.

Kolateralna škoda likvidacije Akila - 14 ubitih, med njimi pet otrok, in 66 ranjenih - seveda izraelske oblasti ni zanimala. Za njih je bil pomemben le cilj, če ob tem še koga mimogrede ubijejo, se je pač znašel na napačnem kraju in napačnem času.  Hezbolah je takoj odgovoril s povračilnimi ukrepi – s 140 raketami na severni del Izraela, večino katerih pa je izraelska zračna obramba prestregla. Kljub temu pa so tamkajšnji prebivalci pričeli bežati v notranjost države.

Netanyahu je kmalu z novimi napadi takoj demantiral izjavo predstavnika izraelske vojske. Po uboju Akila, izraelska vojska le še stopnjuje svoje napade na Libanon. Tako je v torkovi detonaciji tisočih pozivnikov in sredini eksploziji stotin »walkie-talkijev«, v katere so izraelske varnostne službe podtaknile eksploziv, življenje izgubilo 37 ljudi, skoraj 4000 je bilo ranjenih, od tega jih je 400 v kritičnem stanju.

Po neuradnih ocenah je bilo od prejšnjega ponedeljka, ko je Izrael najprej pričel z manj intenzivnimi napadi, ubitih že več kot 700 ljudi, na tisoče pa se jih je razbežalo po Libanonu.  Zaradi napadov je bilo po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) v državi razseljenih že 90.530 ljudi.

V torek sta ameriški predsednik Joe Biden in francoski predsednik Emmanuel Macron v skupni izjavi zapisala, da je napočil čas za tako rešitev na izraelsko-libanonski meji, ki bo zagotavljala varnost in zaščito civilistov. Pobudi so se priključile tudi nekatere arabske države. Naslednji dan je sledil poziv ZDA, Francije in nekaj zaveznic v NATU vojskujočima se stranema, da naj se takoj dogovorita za 21-dnevno prekinitev ognja.

Čeprav je Bela hiša sporočila, da je bil predlog o prekinitvi ognja "usklajen" z Izraelom, je Netanjahu poziv za premirje zavrnil, še več, ukazal je vojski, naj z vso močjo nadaljuje napade na libanonsko ozemlje. Po njegovih besedah bodo vztrajali pri svojih ciljih in nadaljevali z napadi dokler ne bodo zagotovili varne vrnitve izraelskih prebivalcev na sever države, od koder so se morali umakniti zaradi medsebojnega obstreljevanja med Izraelom in Hezbolahom.

Sledil je še poziv Evropske Unije Izraelu in Hezbolahu k takojšnji vzpostavitvi premirja. Bruselj je ob tem še pozval mednarodno skupnost, naj se aktivira in podpre aktualna prizadevanja za prekinitev ognja.

»Obe strani pozivamo, naj nemudoma vzpostavita premirje čez modro črto, ki bo učinkovito in takoj odpravilo vse čezmejne grožnje«, je v imenu EU naznanil Borrell, visoki predstavnik unije za zunanje zadeve in varnostno politiko», saj bi vsako nadaljnje zaostrovanje imelo dramatične posledice za regijo in širše«.

Dokler bo šlo le za opozorila in prošnje ZDA in evropskih držav, se Netanyahu ne bo ustavil v realizaciji svojih agresivnih načrtov. Ravnanje izraelske vlade in vojske ponovno dokazuje, da v politiki ni empatije, da ni usmiljenja, ne glede na človeške žrtve, so le interesi. Tokrat gre za interese Netanyahuja in njegovih pristašev, ki potrebujejo vojno stanje v državi, ker jim gre že za preživetje (politično) torej in ne gre za interese izraelske države in Izraelcev.

Očitno Netanyahu z agresijo na Gazo in Libanon ne bo prenehal, potrebuje jo. Ne vem ali se zaveda, da z zatiranjem in iztrebljanjem Palestincev in libanonskih Arabcev ne bo zagotovil varnosti svoji državi. Tisti, ki ne vidijo izhoda iz izraelske represije, se bodo iz obupa v bodoče še bolj radikalizirali. Ker so šibkejši od izraelske vojaške mašine, se bodo pridružili terorističnim milicam in še bolj napadali Izrael. Vojna se bo širila. Ali si to, sodeč po njegovih dejanjih, želi Netanyahu? Očitno da!

Edina sila, ki ga lahko zaustavi so ZDA, ne le z moledovanjem ampak s konkretnimi ukrepi. Kot kaže, pa zaenkrat Bidenova ekipa, s figo v žepu, misli drugače. Zato smo po letu 2006 na pragu nove velike vojne med Izraelci in Hezbolahom.

In za zaključek še o Golobovemu nastopu na GS OZN. Z odločno obsodbo izraelske agresije in z direktnim pozivom Netanyahuju (začinjeno s tolčenjem po govorniškemu pultu), da takoj vojno konča (»Mr. Netanyahu, stop the war now!«), me je pozitivno presenetil. Po dolgem času smo v zunanji politiki kot država pokazali načelnost in odločnost (čeprav po vsej verjetnosti ni bila povšeči omahujočim zaveznicam v NATU, še posebej ZDA).

                                                           Vir: Eduardo Munoz/Reuters

Po govoru sem nestrpno čakal na reakcijo ameriško/izraelskih vazalov pri nas doma – saj veste koga se imel s tem v mislih. In to se je tudi nemudoma zgodilo. Prva se je ogorčeno odzvala poslanka SDS Jelka Godec, sledil pa ji je še njen veliki vodja. Sedaj lahko pričakujemo zgražanja in obtožbe drugih njegovih podanikov, za nameček pa še plaz žalitev s strani trolov iz kleti Trstenjakove ulice 8.

Zaskrbljeni državljan 1