AMERIŠKE VOLITVE

 

AMERIŠKE VOLITVE

                                                                              Vir: N1

Le še dober teden nas loči od dneva D, ko se bo v marsičem odločalo kam bo svet plul v prihodnosti, z njim pa tudi Evropa in Slovenija. Pri tej odločitvi mi ne bomo odigrali nobene vloge, niti Evropa ne. Ko bodo šli na glasovanje, Američani ne bodo veliko razmišljali o svetovni geopolitiki. Kot vedno doslej, bodo pogledali v svojo denarnico ter izbrali tisto, kar bodo menili, da je bolj ugodno za njih in za njihove družine. 

A posledice njihove odločitve bo čutil ves svet, tudi mi. Če bo zmagovalka Kamala Harris, bo, kot v volilni kampanji napoveduje, nadaljevala politiko aktualnega predsednika Bidena. Harrisova namreč ni političarka, ki bi si upala spreminjati politiko demokratske stranke, ki jo je izbrala. 

Ob zmagi republikanca Trumpa pa bo prav gotovo, vsaj v ameriški zunanji politiki, prišlo do drastičnih sprememb. Ukvarjal se bo predvsem z notranjimi zadevami, še posebej z gospodarstvom, v zunanji politiki pa se bo posvetil predvsem borbi z največjim političnim in gospodarskim tekmecem, Kitajski. Trump je že večkrat dal vedeti, da je danes prava nasprotnica Amerike Kitajska in njen vse hitrejši prodor na ekonomsko ter politično svetovno sceno. Tu se bodo igrale velike geostrateške igre in pri njih mi ne bomo niti obrobni akterji. 

Če se spomnimo njegovega prvega predsedovanja, tudi tedaj NATO in transatlantsko sodelovanje nista bili med njegovimi prioritetami. Enako je veljalo za odnose z tako imenovanimi » evropskimi zavezniki«.  Napoveduje, da bo tudi tokrat tako.  Dejstvo je, da za ZDA Evropa in Rusija postajata vedno manj pomembna,  skorajda obrobna dela sveta. In tega se Trump dobro zaveda.

Nekateri njegovi privrženci na stari celini potihoma ali celo naglas navijajo za njegovo zmago. Trdijo, da nam bo Donald Trump, kot novi predsednik ZDA, pravzaprav ponudil »svobodo«. Njegova indiferentnost do Evrope, naj bi nam, po njihovem mnenju,  celo ponujala izjemno priložnost za osamosvajanje od velikega brata. Brez ameriških bombnikov, vojakov in atomskih konic bo morala Evropa pričeti sama skrbeti za svojo varnost in bo prisiljena voditi lastno avtonomno zunanjo politiko.

In kakšna bo cena za to? Manj denarja za socialo in razvoj ter več za orožje. Svoboda je namreč draga stvar. Če pa bi ubrali drugačno pot in ne bi pričeli pospešeno vlagati v obrambo, nas prav gotovo čaka »topel« ruski objem. Tisti, ki imajo zgodovinske izkušnje z njim, kot na primer Poljska, Slovaška, Češka, baltske države, danes pa tudi Ukrajina, ne morejo gledati na ruske tanke s pretiranim navdušenjem, prej obratno.

Poleg tega imamo po Evropi tudi veliko oboževalcev ruskega predsednika Vladimirja Putina. Mnogi občudujejo njegovo odločnost in vodstvene sposobnosti, ter hvalijo red in mir, ki vladata v njegovi državi. Ti predvsem zagovarjajo tezo, da Rusija potrebuje močnega avtoritarnega voditelja, ki obvladuje razmere v geografsko največji državi na svetu, kar je predpogoj za mir na stari celini.

Menim pa, da je danes Evropa, ne glede na izid ameriških volitev, na pragu velikih sprememb. Svetovne razmere nas silijo vanje. Na žalost čas prostega trga in prostega prehoda ljudi počasi mineva. Gradijo se novi zidovi in večina evropskih držav spet odkriva lepote domačega “heimata”- domovine. Nov val nacionalizma je v vzponu. Od Francije prek Nemčije, Avstrije in Italije do Madžarske vedno več državljanov sanja o avtoritarnih »demokracijah« in glasuje za neofašiste, ki jih očarajo s svojo ksenofobično retoriko.

Ta ni tuja niti Putinu, ki na nacionalizmu gradi novo rusko agendo za prihodnost. Ponovno bi združil vse Ruse v eno državo. Enake sanje so v osemdesetih in devetdesetih letih imeli Slobodan Milošević in srbski akademiki. Kako se je končalo, dobro vemo.

Ugotavljamo, da vzhajajoča skrajna desnica z upanjem gleda na Trumpa, ki obljublja, da se bo glede Evrope zelo hitro zmenil s svojim prijateljem Vladimirjem Putinom. Skupaj bosta gradila mir v Ukrajini. Rusi bodo zadovoljni, ruski podporniki na zahodu tudi, mirovniki pa še bolj. Kaj bo ostalo od Ukrajine, za njih ni pomembno in jih prav preveč tudi ne zanima.

Tako stanje pa je skrajno nevarno. Ali se bodo ozemeljski spori v Evropi spet enkrat reševali z vojsko in raketami? Upajmo, da ne. Skrajni čas je, da evropski voditelji premorejo toliko preudarnosti in vizije, da bodo skušali skupno odvrniti to nevarnost. Zato pa potrebujemo močno enotno in samostojno združeno Evropo, ki bo na starem kontinentu, v dogovoru z Rusijo, pričela graditi miroljubne in stabilne odnose.  O alternativi pa se bojim razmišljati.

Naj se vrnem k ameriškim volitvam. Za uspeh na volitvah so izredno pomembne opredelitve znanih osebnosti in pop zvezdnikov, še bolj pa donacije. Trenutno je še posebej aktiven najbogatejši zemljan Musk, ki je za Trumpovo kampanjo doniral že kar 190 milijonov dolarjev.

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo na rahlo prednost demokratske kandidatke (50% proti 48,2%). Ker se predsednik ZDA voli po elektorskemu sistemu, taka prednost ne pomeni kaj dosti.* Bodočega predsednika bodo določili izidi volitev v tako imenovanih »swing« državah, kjer si nobeden od kandidatov še ni zagotovil udobne večine. Zato se Harrisova in Trump prav v teh državah borita za vsak glas.

Tega se Trump dobro zaveda, zato se tik pred volitvami zateka še k pahorjanskim zvijačam. V McDonaldsu peče krompirček in ga skupaj z burgerji streže obiskovalcem. Čakamo le še, da bo pričel pobirati smeti in pozirati na Instagramu, volivke pa naslavljati z miškami. Pahorju je uspelo!

V primeru, da bo zmagala Harrisova z manj kot 10 odstotki prednosti, lahko pričakujem nemire in scenarije, podobnim napadu Trampovih ortodoksnih privržencev na Kongres. Trump še danes ne prizna izida zadnjih volitev in je dvom v njihovo regularnost vgradil celo v svojo volilno kampanjo.

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

*ZDA imajo specifičen, posredni volilni sistem po katerem vsake štiri leta volijo svojega predsednika. Vsaka zvezna država ima glede na število prebivalcev določeno število elektorjev. Vsi elektorji iz ene države so nato na elektorskem kolegiju dolžni voliti tistega kandidata, ki je v tej državi prejel največ glasov (tudi če je zmagal le za en glas). Zmaga tisti kandidat, ki prejme večino, to je 270 elektorskih glasov. To pomeni, da nujno ne zmaga tisti kandidat, ki ima večino glasov volivcev v celotnih ZDA.