EVROPA QUO VADIS 2
Včeraj sem na poti domov srečal soseda Jankota.
Pristopil je k meni in me vprašal, če sem gledal ponedeljkovo televizijsko
oddajo Marcel na 1. programu RTV SLO. Ko sem mu prikimal, je pričel razburjeno
razlagati, kaj je govoril prvi gost oddaje Jože P. Damjan o Evropi. »Doslej
nisem vedel, da se nam Evropejcem tako slabo piše, da je Evropska unija
gospodarsko in politično v zatonu, da nas na hitro prehitevajo drugi deli
sveta. Ali bomo res kmalu postali kolonija drugih?« je hitel in me vprašujoče
gledal. Malo sem ga miril, da ni tako hudo, vendar mu nisem želel dajati
lažnega upanja, ker ima profesor Damjan v marsičem prav.
Evropa dejansko postopoma izgublja pozicijo svetovne politične in
gospodarske velesile in drsi v ekonomsko podrejenost. Pretežno po svoji krivdi.
Skupnost evropskih držav, ki jo imenujemo Evropska unija, je ob nastanku (po
slabih izkušnjah, ki so jih evropski narodi doživljali v dveh vojnah), predstavljala
zgodovinsko vizijo nove Evrope. Predstavljala je tisto organizacijsko povezanost
še pred kratkim sovražnih držav, v kateri naj bi njihovi prebivalci živeli v
miru in blaginji, brez vojn in sovražnih napetosti. In to se je tudi ustvarilo.
Tako smo (z izjemo Balkana) od druge svetovne vojne naprej Evropejci živeli
človeka dostojno življenje. EU, ki je bila zgrajena na temelju evropskih
vrednot, nam je to omogočala, vse do danes.
So pa sčasoma nekateri od teh temeljev postali ovira pri nadaljnjem
uspešnem razvoju skupnosti. Tu mislim predvsem na tri: na parlamentarno
ureditev, pri kateri praviloma odločanje poteka prepočasi, na demokratično iskanje
kompromisov pri sprejemanju pomembnih zadev za skupnost (veto v Evropskem
svetu) in popolna suverenost držav članic, ki pogosto služi le interesom te
države, ne pa skupnosti. Z vstopom v EU smo se sicer odpovedali velikemu delu
suverenosti, sta pa ostali v polni veljavi prvi dve »vrednoti«.
Takšna
ureditev odločanja pa ne prinaša (dovolj) hitrih odločitev, niti ne sklepov, ki
bi bili optimalni za skupnost kot celoto. Države se odločajo predvsem na osnovi
lastnih koristi, ki so si večkrat tudi diametralno nasprotne.
Zato bi
lahko dejali, da danes evropske vizije, ki smo jo nekoč poznali in ki nas je
združila v uspešno skupnost miru in napredka, ni več. Nekoč napredne ideje in
tudi vzori ter ravnanja v Evropi so izginili, tako v Franciji, Nemčiji kot tudi
drugje. O miru, sodelovanju in napredku ter sobivanju se ne govori več. Optimizma
ni več.
Slišijo pa
se klici k oboroževanju in doseganju političnih, vojaških, ekonomskih in drugih
ciljev s silo oziroma z agresijo in z oboroženimi napadi. V mnogih evropskih
državah se je zaradi vse težjih razmer zopet pojavilo zlo v obliki naci-klerofašizma
kot najbolj nazadnjaške, nacionalistične in militantne ideologije v družbi. Gonilne
sile tega pojava pa so egocentričnost, sebičnost in ksenofobija, ki se odraža v
sovraštvu in strahu do drugačnih, še posebej do beguncev in migrantov. Ti
pojavi sedaj odločilno vplivajo na vzpon nazadnjaških in ksenofobnih političnih
strank v Evropi. Značilne primere lahko najdemo celo povsem blizu, na naših
mejah - najprej na Madžarskem (Orban), pa v Italiji (Salvini, Meloni), sedaj še
v Avstriji (zmaga svobodnjakov).
Dejstvo je, da je združena Evropa kar nekaj časa predstavljala vzgled miru,
sodelovanja in razvitosti v svetu. S kolonializmom, rasizmom, kapitalističnim
pristopom, zatiranjem lokalnega prebivalstva in izkoriščanjem bogastev v svojih
kolonijah se je razvijala hitreje kot drugi deli sveta. Zato v tretjem svetu še
danes nima pozitivnega ugleda, čeprav je veljala za »obljubljeno deželo«, kjer
se cedi med in mleko in je posledično postala tudi magnet za iskanje boljšega
življenja tamkajšnjega prebivalstva. Ta renome pa sedaj še hitreje bledi.
Poleg lastnih napak, pa hitrejši razvoj evropskih držav danes ogrožajo še
drugi svetovni dejavniki. Evropska unija se je po koncu hladne vojne v času
miru in sodelovanja z Rusijo zaradi njenih energentov in rudnega bogastva,
tesno gospodarsko povezala. Poceni surovine in energenti so ji ob pospešeni
integraciji evropskih držav v skupni trg (prost pretok kapitala in ljudi,
skupna valuta itd.) omogočali uspešen gospodarski razvoj. To je kmalu privedlo
ZDA in Kitajsko do spoznanja, da združena Evropa ne predstavlja več ekonomskega
partnerja, temveč tekmeca.
Medtem ko se Evropa ukvarja z lastnimi težavami, pa se kaj hitro spreminja.
Putinove ambicije, da obnovi Ruski vpliv na območju bivše Sovjetske zveze in
ameriški interes, da širi svoj vpliv na vzhod Evrope, sta temeljna razloga, da
je prišlo do vojne v Ukrajini. Ni potrebno dvakrat ugibati, kdo so pravi
zmagovalci in poraženci oz. koga je vojna najbolj prizadela - seveda Evropo.
ZDA in Kitajski pa je na ta način uspelo oslabiti gospodarskega tekmeca. Danes
lahko ugotovimo, da ZDA, Kitajske pa tudi Rusije (kljub sankcijam) vojna ni
gospodarsko oslabila.
Če vsemu povedanemu dodamo še Brexit in vojni požar na Bližnjem vzhodu, se
moramo strinjati z Jožetom P. Damjanom, da se nam Evropejcem ne piše dobro.
Skrajni čas je, da ukrepamo – da se osvobodimo ameriških vojaških okov z
izgradnjo evropske obrambne strukture in da spremenimo način odločanja v
telesih EU. Sicer bodo naši zanamci živeli na kontinentu, ki bo podrejen drugim
političnim in gospodarskim silam v svetu. Ali so Draghijevi predlogi v poročilu
o stanju v Evropi prava rešitev? Ne vem.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar