OZN

 

ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV

 

 

                                                                 Vir: Radio Ognjišče

Mesec september lahko imenujemo tudi mesec Organizacije združenih narodov. V septembru se namreč vsako leto na plenarnem zasedanju Generalne skupščine v New Yorku zbere večina svetovnih voditeljev, vključno z aktualnim ameriškim predsednikom. Voditelji držav imajo na ta način možnost, da v splošni razpravi svetovnemu avditoriju predstavijo svoje poglede na aktualna mednarodna dogajanja.  Letos se je v šestih dneh na govorniškem odru GS OZN zvrstilo kar 87 predsednikov držav in 45 predsednikov vlad.

 

Čeprav se formalno njihovim nastopom reče razprava, pa gre le za to, da voditelji pridejo na govorniški oder, kjer imajo četrt ure časa, da povedo svoje in odidejo. Z izjemo prvega dne, ko imata govor generalni sekretar OZN in ameriški predsednik, zelo redki po svojem govoru ostanejo v dvorani in poslušajo druge. Ustnih replik na govore ni, možne so le v pisni obliki. Edini način vidnega izražanja nestrinjanja z izrečenim, je demonstrativno zapuščanje dvorane posameznikov ali cele delegacije. Debate se lahko nato odvijajo le po kuloarjih palače na East Riverju in na bilateralnih srečanjih. Odsotnost vsebinske razprave na GS je skladna s sterilnim načinom delovanja OZN.         

 

Septembrsko prisotnosti svetovnih voditeljev v New Yorku OZN često izkoristijo še za organizacijo mednarodnih konferenc »na vrhu« o pomembnih aktualnih globalnih problemih. Letos je tako na sedežu OZN potekala konferenca z udeležbo voditeljev držav članic o Paktu za prihodnost. Obsežen dokument, ki ga sestavlja kar 56 točk, sta več kot dve leti usklajevali Nemčija in Namibija. Na vrhu, pa so ga voditelji kljub nasprotovanju Rusije sprejeli z več kot dvotretjinsko večino.

 

V besedilu pakta za prihodnost prevladujejo besedne zveze, ko so na primer »izboljšali bomo«, »preoblikovali bomo«, »pospešili bomo«. Nikjer nobenih zavez ali sklepov o dolžnosti držav, da pakt spravijo v življenje.

 

Še večji paradoks pa je bil v tem, da številni državniki, ki so ob sprejetju pakta ploskali, v realnosti v svojih državah ravnajo v popolnem nasprotju z večino načel zapisanih v njem ali pa sploh nimajo moči za njihovo uresničevanje. Dejstvo je, da medtem ko pakt govori o nujnosti reševanja sporov po diplomatski poti, o dialogu in sodelovanju, o regionalnih dogovorih za preprečevanje konfliktov in o svetovnem skladu za vzpostavljanje miru, prav ti državniki vodijo več kot petdeset vojn po svetu. Dejstvo je tudi, da je skoraj polovica držav iz katerih prihajajo voditelji, ki so bili prisotni pri sprejetju pakta, vpletenih v te vojne vihre. In ti spopadi se le še stopnjujejo in potiskajo svet v kaos, morda celo novi svetovni vojni naproti.

 

Pakt za prihodnost očitno predstavlja dobršnemu delu voditeljev, glede na realno dogajanje v svetu, neke vrste imaginarno podobo sveta, ki ne more škoditi nikomur. Morda je celo komu od njih začasno olajšal vest, večjih koristi za mednarodno skupnost pa od njega (vsaj danes) očitno ne moremo pričakovati. Še več, očitni razkorak med njegovo virtualnostjo in dejanskim ravnanjem vplivnih državnikov, ki so pakt sprejeli, kaže na njihovo sprenevedanje in zavajanje. Ta »show« je tako še bolj poglobil neverodostojnost odločevalcev v mednarodni politiki in s tem tudi naše nezaupanje vanje.           

Letošnji september pa je bil še posebej pomemben za našo državo. Slovenija, ki je s 1. januarjem nastopila dveletni mandat nestalne članice Varnostnega sveta, je v tem mesecu prvič uradno predsedovala temu najpomembnejšemu organu Združenih narodov in to prav v najbolj živahnem mesecu, v katerem je bila v New Yorku zbrana večina svetovnih voditeljev.

Seveda sta bila tudi v tem mesecu v ospredju razprav VS dva najbolj pereča svetovna konflikta, v Ukrajini in Gazi. Dobršen del razprave pa je bil posvečen vojni v Sudanu. 25. septembra se je v VS pričela še razprava o resoluciji Voditeljstvo za mir, ki jo je na uvodni seji vodil slovenski premier Robert Golob. Osrednja tema programa voditeljstva je namreč iskanje nove, bolj operativne vloge Varnostnega sveta pri reševanju regionalnih konfliktov v svetu.

VS OZN  je že nekaj časa talec partikularnih interesov velesil – resolucije o Gazi in Sudanu se ne izvajajo, regionalni konflikti se rešujejo zunaj njega. Zato je OZN v zadnjem času celo tarča vse številnejših verbalnih napadov na njegovo neučinkovito delo. Nekatere članice celo menijo, da tako neoperativega organa OZN ne potrebujemo več.

Dejstvo je, da sta OZN, pa tudi VS, že nekaj časa le še svetovni oder na katerem lahko enakopravno nastopajo vse države članice. In nič več. Njihovi dogovori, če do njih sploh pride, pa se ne realizirajo. Zato se marginalizacija te multilateralne organizacije vedno bolj poglablja.

Članice VS se namreč zaradi različnih (večinoma nasprotnih) interesov ne uspejo več dogovoriti o skupnem reševanju konfliktov po svetu in posledično o mirovnih misijah in napotitvah plavih čelad na ogrožena ozemlja.

Glavna ovira, da pride do dogovora v VS in nato do njegovega izvrševanja, je inštitucija veta, ki jo lahko kadar koli uporabijo stalne članice VS. V sedanji vse ostrejši konfrontaciji ZDA, Francije in Velike Britanije z Rusijo, zato nikakor ne more priti do soglasja. To velja predvsem za reševanje rusko ukrajinskega konflikta, pa tudi večine ostalih žarišč. Tako v sedanji konstelaciji sil tudi sprejeti dogovori v okviru Voditeljstva za mir nimajo prav nobene možnosti za uspeh. »Nice try!« bi dejali Američani, in nič več kot to.

 

Zaskrbljeni državljan 1