SIRSKA TRAGEDIJA

 

SIRSKA TRAGEDIJA

 

                                                  Vir: Jurijev bunker, Mladina

Konec preteklega leta, ko smo že mislili, da se bo ob številnih konfliktih stanje v svetu vsaj proti koncu 2024 pričelo nekoliko umirjati, smo doživeli nov pretres. 8.decembra so sirski uporniki na čelu z islamistično skupino Hajat Tahrir al Šam (HTS) s severozahoda države silovito napadli Damask. Po bliskoviti ofenzivi so ga tudi zavzeli in strmoglavili dolgoletni avtokratski režim sirskega  predsednika Bašarja al Asada. Slednji je hitro uvidel, da je prišel konec njegove diktature in je nemudoma pobegnil iz države. Zatekel se je v okrilje svoje zaveznice Rusije, ki je njemu in družini ponudila azil.

Takoj po zavzetju Damaska so uporniške sile pod vodstvom vodje uporniške skupine HTS Abu Mohameda Al Džolanija (njegovo pravo ime je Ahmed al Šara), prevzele oblast.

Po informacijah mednarodnih poročevalcev je po padcu diktature med prebivalci zavladalo veliko navdušenje in slavje.

Uporniška milica HTS je sicer tudi za najboljše poznavalce razmer v Siriji precejšnja neznanka. Ne ve se še kako in na kakšen način bo vladala. Znano je le, da ima svoje korenine v teroristični mreži Al Kaida, v kateri je bila precej aktivna, ter da ima nasilno preteklost*.

Državljanska vojna v Siriji traja vse od leta 2011**, ko so se v valu arabske pomladi med drugim pričele tudi demonstracije proti Asadovemu diktatorskemu režimu. Protest je kmalu prerasel v oborožene spopade, v katerih je enkrat prevladovala ena, spet drugič druga stran. V oborožene konflikte so se posredno in celo neposredno vpletale regionalne sile - Iran, Jemen in islamistične milice Hezbolah in Hamas, ki so podpirali Asadov režim, Izrael in Turčija pa sta bili na uporniški strani. Seveda so bile, kot v večino svetovnih konfliktov, vpletene tudi ZDA, Asadov režim pa je vojaško in finančno podpirala Rusija.

Iran je sirski vojski pošiljal svoje vojaške svetovalce in borce iz različnih arabskih milic, ki jih podpira in financira. Rusija pa je Asadovo vojsko podpirala z zračnimi napadi, prav tako pa je v Sirijo pošiljala najemnike. V državi ima tudi letalsko in pomorsko oporišče.

Večkrat se je v spopade vpletla tudi Islamska država, vendar je pred sedanjo ofenzivo upornikov Asadova vojska njene borce vsakič pregnala na severozahod države.

In zakaj so sirski islamisti sprožili zmagovito ofenzivo prav decembra lani?

Razlog je preprost. Dejstvo je, da sta oba glavna podpornika Asadovega režima že nekaj časa precej zaposlena in oslabljena s svojimi vojnami. Iran se je z milicami, ki jih podpira, zapletel v spopade med Izraelom, Hamasom in Libanonskim Hezbolahom. Slednji, ki je v preteklosti izdatno pomagal Asadovi vojski, je v spopadih z Izraelom utrpel hude udarce in izgubil celoten poveljniški vrh.

Rusija pa se bila primorana primarno ukvarjati z vojno v Ukrajini. Z Bližnjega vzhoda so morali na ukrajinsko bojišče premaknili precej svojega orožja in vojaških sil. Pravzaprav je bila za Rusijo Sirija testni poligon vojskovanja, izkušnje pa je uporabljala v Ukrajini in številnih afriških državah. Z začetkom vojne v Ukrajini so sicer v Kremlju skušali v Siriji stanje zamrznjenega konflikta ohranjati s čim manjšim vložkom, vendar jim to očitno ni več uspevalo. Zato so bili prisiljeni Asada zaradi pomembnejših strateških ciljev žrtvovati.

Sicer pa je območje Sirije že dalj časa poligon številnih manjših in večjih spopadov različnih oboroženih grupacij, v katerem vlada pravi kaos. Poleg Asadove vojske in HTS so v njih udeležene še številne druge vojne formacije in milice*** Zato zmaga HTS ne pomeni konec spopadov in pobijanja v tej nesrečni državi. Vojni kaos se bo nadaljeval z nezmanjšano močjo še naprej.

Sirija je namreč ena izmed nesrečnih držav (če sploh lahko še govorimo o državi), kjer so ljudje različnih narodov in etničnih skupin že desetletja izpostavljeni vojnim grozotam, pomanjkanju in revščini. Po podatkih Združenih narodov naj bi bilo trenutno razseljeno kar 7,2 milijona Sircev, celo 16,6 milijona pa jih potrebuje humanitarno pomoč!

Groza, v kakšnem svetu živimo!

Smo pa prav z novim letom dočakali dan, ki nam daje žarek upanja za začetek konca izraelskega masakra v Gazi. Pod ultimatom prihajajočega ameriškega predsednika Trumpa so bili Izraelci končno prisiljeni v prekinitev spopadov v Gazi (ki naj bi se pričela prav danes) in v pogajanja s Hamasom. Upajmo, da bo premirje trajalo, vsaj nekaj časa. Do trajnejšega miru pa je še daleč.

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

 

*Kot piše BBC, je bila Hajat Tahrir al Šam od ustanovitve leta 2012 znana pod imenom Fronta al Nusra in je bila zaveznica teroristične organizacije al Kaida. Združeni narodi so HTS uvrstili med teroristične skupine, čeprav se je ta od al Kaide odcepila leta 2016. Takrat se je preimenovala in si podredila nekatere druge milice. Pred decembrskim napadom na Damask je nadzorovala le severni pokrajini Idlib in Alep.

 

**Potek sirske državljanske vojne:

Marec 2011: Demonstracije v Damasku sprožijo množične proteste proti vladi sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki je leta 2000 vladanje prevzel iz rok očeta. Oblasti proteste krvavo zatrejo. Julija je oblikovana Svobodna sirska vojska, ki jo sestavljajo civilisti in dezerterji. Gibanje se preoblikuje v oborožen upor, v okviru katerega zavzamejo dele Homsa in Alepa.

April 2013: Libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah prizna bojevanje na strani Asada, svoje enote tja napoti tudi Iran.

September 2024: Izrael začne sočasno z vojno proti Hezbolahu v Libanonu izvajati napade tudi na Sirijo, z namenom, da Hezbolahu prepreči transport orožja v Libanon.

November 2024: Uporniki na čelu z islamistično skupino Hajat Tahrir al Šam začnejo 27. novembra bliskovito ofenzivo, v okviru katere najprej postopoma osvajajo mesta na severozahodu države, od Alepa do Homsa. Po manj kot 14 dneh pa 8. decembra prevzamejo nadzor še nad Damaskom in razglasijo konec Asadove vladavine. Ob tem niso naleteli na upor, vladni vojaki naj bi brez večjih težav položili orožje.

Potem ko so uporniki na čelu z Abu Mohamedom Al Džolanijem (njegovo pravo ime je Ahmed al Šara), razglasili prevzem oblasti, so se prebivalci Damaska podali na ulice, po družbenih omrežjih pa so krožili videoposnetki, kako se veselijo, pojejo in plešejo. Množica je med drugim vdrla v predsedniško palačo in tam po poročanju AFP zažgala sprejemno dvorano. Prišlo je tudi plenjenja v razkošni rezidenci pobeglega nekdanjega voditelja Asada, ki je bila doslej zaprta za javnost.

 

*** Območja na severu Sirije ob meji s Turčijo nadzoruje koalicija islamističnih milic, znana kot Sirska nacionalna vojska. Slednjo po poročanju AP podpira Turčija, ki dele severne Sirije nadzoruje tudi z lastno vojsko. Proturška skupina milic je poleg napadov na položaje Asadove vojske sprožila tudi napade proti Kurdom.

Kurdske oborožene skupine, ki so združene v Sirske demokratične sile, imajo pod nadzorom precejšen del severovzhodne Sirije, prisotne pa so tudi v okolici Alepa. Kurdske sile so se borile proti Islamski državi, podpirajo pa jih ZDA. Tako po poročanju AP na vzhodu Sirije ostaja okoli 900 ameriških vojakov, ki bi zatrli ponovni vzpon skrajnih islamističnih skupin. Kurdi so pogosta tarča turških napadov, ki Sirske demokratične sile označujejo za teroristično organizacijo.